Ko sem nazadnje pisal občutke in misli iz zabave, sem to počel na soncu, v kratkih hlačah in meni značilnih gumijastih šlapih (reklame, pa ne bomo delali zastonj) na nogah. Moja poanta? Minilo je že toliko časa, da sem že pozabil, kako sploh začeti.
Vedno se sprašujem, naj napišem, kar sem jaz videl, ali bi moral biti analitičen in opisati objektivno. Se razpisati o tehničnih podrobnostih in se detajlno spustiti v glasbeno analizo? Pozabiti na lastno zabavo in natančno preučiti nastop? Objektivno lahko kdaj pomeni tudi kritično. A kako pisati objektivno, ko si obkrožen s tako prijetno družbo in glasbo?

 

 “Decembrski Raggalution koncert v TrainStation SubArtu, je postal že stalnica. Videl sem fante nastopati na raznoraznih odrih, a prav doma vedno pripravijo najboljše. Tokrat so nam obljubili kar dva svoja koncerta in seveda mi radovednost ne pusti zamuditi česa takega! “

 

Reggae Čuha Puha

 

 

Prvi del so poimenovali “Reggae čuha puha”, kjer so preigravali ustaljen repertoar, ki so ga nadgradili z nekaj novitetami, v pretežno reggae slogu, kot so sami zapisali. Raggalution so skupina, ki je znana po energičnih nastopih, ki se jih je do sedaj zvrstilo že čez sto, in ne glede na to, da sem jih videl in slišal že kar dostikrat, me njihovi nastopi vedno znova povlečejo v nekakšno veselo zono – skoraj neko meditativno stanje. Videti, kako se Mak poigrava s svojim mogočnim basom, kako energično poplesavajo dredi Jeneta za tolkali. Jure na klaviaturi, ki se nenehno ziblje naprej in nazaj, tokrat brez majice in pobarvan z UV barvami, ki so žarele pod neonsko osvetlitvijo. Pavel tam v ozadju na sredini odra narekuje tempo z bobni, Istvan na trobenti, glasbilu, ob katerem vsakemu zašibijo kolena in seveda Fazo na kitari. Fazo je imej ta dan čudno dolge lase in vsi so ga klicali Pablo?! Gre seveda za Pabla Vitalija, ki je namesto Fazota vskočil dobesedno zadnjo minuto. Kot je bilo slišati, je obležal doma, bolan na svoj rojstni dan! Fazo, vse najboljše, predvsem pa očitno, čim več zdravja.
Ne smem, seveda pozabiti na Luko, ki je kot vedno, ko je na odru, tudi tokrat prenesel svojo energijo skozi mikrofon na zares lepo zapolnjen SubArt. Prav lepo ga je videti, kako se vživi in pade v “zamaknjenost” med svojimi nastopi, kjer se zvija v nekem svojem ritmu.

 

 

Če temu, dodamo še živahno občinstvo, ki je prišlo podpret lokalne glasbenike in med katerimi je bilo videti kar nekaj poznanih obrazov, med drugim legendarnega Ali Ena – Dalaja, Rebeko in ekipo iz skupine Good Vibrations, Leona, ki je še do nedavnega igral s fanti …  Preden tudi sam zaplavam nazaj v trans in med spomine, naj vam orišem še drugi del oziroma, drugi koncert.

 

Fusion rising

 

 

Po krajšem premoru, prepotrebni ohladitvi so na oder ponovno stopili Raggalution, tokrat v delu, ki so ga sami poimenovali “Fusion rising”. Kot je v njihovi navadi, ne nazadnje so “crossover” skupina, so se žanri ponovno stopili v eno in do izraza je še bolj prišla individualna kakovost članov, ki so vsi po vrsti nadarjeni glasbeniki. Ko se jim je na odru pridružil še Tadiman, je na plesišču “zagorelo”! Dancehall vložek, ki je premaknil še najtežje noge, ki so se upirale zakonom glasbe in leno postopale na plesišču. Druščina na odru se je prijetno dopolnjevala in nam postregla s poslastico, za katero upam, da se bo nadgradila in bomo v prihodnje še kdaj videli ali slišali, kak skupen projekt! Obiskovalci in ljubitelji tovrstne glasbe potrebujemo več takih skupnih nastopov in glasbenikov, kot so Raggalution, Tadiman in konec koncev Roots in Session, ki so zaključili noč. To so glasbeniki, ki podirajo žanre in raziskujejo, kaj se da ustvariti znotraj reggae-ja. Le tako se lahko scena razvija in raste. Če se bomo začeli ločevati znotraj žanra in ne sprejemali ter se prilagajali novostim in podpirali vseh lokalnih glasbenikov, se bojim, da za nami reggae glasba ne bo obstal v taki meri, kot smo jo dobili. Zagotovo pa ne bo nikoli več dosegla mesta v družbi, ki ga je včasih že imela in si ga nedvomno zasluži.

 

 

Nazaj na zabavo? 

 

 

Po koncertnem delu večera sta oder zavzela Roots in Session, ki sta kaj hitro zamenjala tempo in poskrbela, da smo dobili nov naval adrenalina in ustvarila “parti moment” za vse, ki so se prišli tudi znoreti, ne samo uživati v glasbi. Med tem, ko smo bili že vsi pobarvani po obrazih z UV barvami, ki so krožile med zbranimi, je ponovno na oder prišel Tadiman in ponovno razvnel vse prisotne s svojim poskočnim nastopom in glasom.

 

Na odru se mu je pri plesu pridružila tudi Sunraa in Žiga Krebl ter Jah T, ki sta na hitro predstavila svoje mikrofonske veščine. Za vse, ki so jih še držale noge, sta Pier in Fu zaplavala tudi v bolj poskočne ritme. Med drugim je bilo slišati Charlie P-ja, Evo Lazarus, njuno novo avtorsko podlago (riddim), na katero so vokale posneli Mrigo, Ghet ter Polona in je izšla ravno v trenutku, ko se pišejo te besede. Manjkalo ni tudi D’n’B in jungle ritmov, za vse, ki jim leži bolj elektronsko obarvana glasba.

 

 

Ko se danes ozrem še enkrat nazaj, v kar lahko trdim, da je bil zelo prijeten večer, se lahko strinjam z besedami, ki sem jih izrekel že v soboto zjutraj, ko so se prižgale luči – eden boljših slovenskih koncertov letošnjega leta! Upam, da se ne zamerim komu, a če bi bili z nami v Kranju, bi videli, zakaj je moje subjektivno mnenje tako! Prava decembrska poslastica, ki pa je le ogrevanje za pester december, ki se nam obeta! Že ta teden v goste v Ljubljano pride Mad Professor!

 

Objektivno? 

 

Drugič.