Burning Spear v Ljubljani?! To pa je presenečenje. Saj ni prvič pri nas, a vseeno v zmajevem mestu nismo več ravno razvavajeni, da nas obiščejo takšne legende. Za zamuditi? Niti približno. A zaradi obilice dela, čisto možno. 

 

Čeprav v drugi državi in na povsem drugem dogodku, mi je bil Burning Spear očitno usojen. Med iskanjem prevoza s Krka, kjer je prestopanje avtobusov obvezno in zamudno, sem sredi tonske vaje za SURF festival, kjer smo delali ozvočenje, zagledal poznan obraz. Fu Selecta iz kolektiva Roots In Session.

 

Je to mogoče? Saj boš na morju do sobote, kajne?  Bom.

 

Hvala, vesolje. Ena skrb manj. Burning Spear, here I come.

 

Kaj sploh pričakovati od glasbenika, ki jih šteje že čez osemdeset? Tiste mladostniške poskočne energije verjetno ne. Potem pa se spomniš, da pri jamajških glasbenikih nikoli ne veš. Pustimo se presenetiti.

Kino Šiška sicer ni pokal po šivih, a zbralo se nas je lepo število. Več, kot sem pričakoval. Zakaj to omenjam, bom pustil za konec. Začnimo raje tam, kjer se je vse skupaj začelo. Enkrat za spremembo.

 

Na vhodu. Pod žgočim soncem sta svoj prostor dobila Roots In Session. Ogrevanje na skoraj štiridesetih stopinjah? Zakaj pa ne. O njima niti ne bom izgubljal veliko besed. Toliko sem jih že v preteklosti. Dva človeka, ki sta zaljubljena v glasbo že celo življenje. Skupaj smo dali skozi kar nekaj festivalov, držav in neprespanih noči. Na sceni sta že celo večnost in iskreno upam, da bosta še dolgo. Brez njiju bi bila domača reggae scena precej bolj pusta, marsikateri mladi glasbenik pa morda nikoli ne bi našel svoje poti. Big up, boyza. Še sto let, potem pa penzija. Zasluženo. RISpekt.

 

Gospod Winston, kot je Spearu ime, je že na začetku sproščeno poplesaval po odru. Glas je bil na začetku mogoče še malo neogret, vnema pa je bila prisotna že od prve minute. Takrat sem uvidel, da to ne bo samo še en koncert. Za marsikoga od zbranih se je tam pisala zgodovina.

To se je videlo na obrazih. Obstajajo koncerti, kjer z obrazov ljudi ne razbereš prav nič. In obstajajo koncerti, kjer obrazi povedo več zgodb kot besede. Pričakovanje. Nevera. Upanje. V zraku je bilo nekaj posebnega, predvsem pa ena stvar, ki je nisi mogel zanikati – energija. Začela se je nabirati že zunaj, pod soncem, na odru pa samo še rasla. V zadnjem svojem članku o Brain Holidays sem ravno tako pisal o energiji. Ne vem zakaj. Zadnje čase jo čutim precej bolj kot nekoč. Mogoče se staram. Mogoče samo bolj cenim takšne trenutke.

Gospod Rodney, kot se Burning piše, je morda v letih, a še vedno neverjetno poskočen. Morda danes odpoje kakšno pesem manj kot nekoč, a skoraj dve uri dolg koncert pri njegovih letih je nekaj, kar si zasluži spoštovanje. Na začetku je nekdo v množici pripomnil, da bo očitno več bobnal kot pel. Dodal je še, da Spear skoraj nima hitov. Isti človek je bil na koncu eden zadnjih, ki ga je moral varnostnik skoraj na silo prepričati, da je koncert res končan in da je čas da gre ven. Veš, kdo si! 😀

In ravno v tem je veličina takšnih glasbenikov. Zaljubiš se v glasbo, čeprav je ne poznaš. Popelje te nekam, čeprav ne razumeš vseh besedil. Ker da nekoga začutiš, ga ni treba razumeti.

To se je videlo tudi v Šiški. Mladi, starejši, dolgoletni reggae navdušenci in tisti, ki so bili na reggae koncertu prvič. Nekateri so celo podoživljali leto 1987, ko je Burning Spear prvič nastopil v Ljubljani. 

Poseben poklon si zaslužijo tudi glasbeniki v spremljevalni skupini. Ko je bilo koncerta že zdavnaj konec, ko so se kabli že zvijali in so bile luči že prižgane, ljudje preprosto niso hoteli domov. Ploskali so, žvižgali in upali, da se bodo luči še enkrat ugasnile. Kot, da si ne želimo, da bi se koncert in večer zaključil. Da, bil sem med njimi. Vidno ganjeni člani benda so delili podpise ljudem, ki niti niso poznali njihovih imen. Pa saj ni pomembno. Spomin bo ostal. In zanj niso zaslužni nič manj kot Burning Spear sam.

 

Na začetku sem omenil publiko. Z razlogom. Stvar, ki me je navdušila, kot koncert sam.

 

Pred koncertom sem srečal Tadimana, ki mi je navdušeno pripomnil, da se je danes zgodil najboljši reggae festival v Sloveniji. Tu v Ljubljani? Takrat mi ni bilo povsem jasno, kaj želi povedati. Niti nisem namenil temu preveč pozornosti. Ko pišem to mi je. Tam doli na hodniku “šiške”, na afterju me je presunilo. 

Seveda ne, en koncert ne more nadomestiti vsega, kar nam je dal Overjam Festival ali kar nam danes daje Roots in the Woods in drugi. To sploh ni primerjava. Predno, kdo zameri Tadiju in meni. Zgodilo pa se je nekaj drugega. Nekaj, kar se lahko zgodi samo spontano.

Za tisti dve uri smo bili vsi enaki!

Pod odrom si lahko srečal Jovana Matića iz Del Arno Banda, Hornsmana Coyoteja, člane Brain Holidays, PulaP Reggae Station, Ras Milenka, Ivano iz portala Reggae HR, praktično vse iz slovenske reggae scene, ter ljudi iz Hrvaške, Srbije, Bosne, Makedonije in še od kod. Vsi z isto iskro v očeh, nasmeškom in zadovoljstvom na obrazu.
Ni bilo pomembno, kdo je glasbenik, kdo organizator, kdo novinar in kdo obiskovalec. Za tisti dve uri smo bili samo ljudje, ki jih je združila glasba.

In mislim, da je Tadi govoril prav o tem.

Burning Spear

Hvala

Pridi še kdaj!

 

 

Naslovna slika vzeta iz uradnega FB dogodka – Kino Šiška