Nazadnje sem napisal tri članke o Jamajki – Ljudje, Glasba in Strah. Tokrat jih ne bom. Verjetno.

 

Jamajka je zame več kot le destinacija. Je potovanje v srce glasbe, kulture in ljudi. Je kraj, kjer se čas ustavi, kjer se težave razblinijo, kjer se sreča najde v preprostosti. In čeprav se spodnji zapis morda bere, kot da ga piše ljubimec, ki ne bo več videl svoje ljubezni, vem, da se bom vrnil. Ker Jamajka, ti si moj “one love”. Do takrat bom nosil tvoj ritem v svoji duši, tvoje barve v svojih mislih in tvojo ljubezen v svojem srcu. V trenutku ko bom znova stopil na tvoja tla, vem, da bom znova začutil tvojo neopisljivo energijo, ki me vedno znova privlači. Ker Jamajka ni kraj, ki ga obiščeš. Je kraj, ki ga nosiš v srcu.

 

Ljubljana, siva kulisa, ki se vleče skozi dan.
Občutek, da sem ujet v neskončno ponavljanje iste pesmi, brez refrena, brez strasti. Dež, ne vem več, kateri dan zapored. Ampak potem se spomnim Jamajke. In kot bi nekdo pritisnil gumb za previjanje, se v moji glavi začne vrteti film. Film, poln barv, zvokov, vonjav in nepozabnih srečanj.

Ampak ne gre se samo za pogrešanje. Gre se za spomine, ki jih nosim s seboj, za tiste trenutke, ki so me spremenili in mi dali novo energijo. In ko začnem razmišljati o vsem, kar sem doživel, se otožnost počasi spreminja v zahvalnost in veselje. Misli v črke, črke v spodnji zapis.

 

Ljubezen, ki odmeva skozi glasbo – Moja draga Jamajka

 

Tokrat sem k tebi sem prišel veliko bolj sproščen, še manj pripravljen, a še vedno s tisto otroško radovednostjo, ki me vedno žene naprej. In Jamajka, nisi me razočarala. Bolečina v riti po dolgem potovanju je hitro izginila, ko sem vdihnil tisti znani, sladki zrak. Občutek, ko sem znova stopil na razgreta jamajška tla, je bil kot vrnitev domov.

Kingston, tvoj otrok, ki ga ljubim, čeprav je popolnoma nor. Mesto, kjer se prepletajo kaos in harmonija, kjer se revščina in bogastvo srečata na vsakem vogalu, kjer se glasba sliši iz vsakega okna. Tukaj se čas ustavi, ura postane nepomembna, in edino, kar šteje, je trenutek. Mesto, ki te ali posrka ali izpljune. In jaz sem se pustil posrkati. Kot se pustim zdaj posrkati v tvoje spomine.

Te me peljejo na noči v Dub Clubu, ko sem z navihanim nasmehom plesal pod zvezdami, ko je reggae glasba vibrirala v mojem telesu, ko sem se počutil kot del nečesa večjega. Spominjam se Rub-a-Dub četrtkov, ko so legende reggaeja stopile na oder in me s svojimi glasovi popeljale v druge dimenzije. Spominjam se noči, ko sem sledil glasbi in našel skriti bar, kjer sem spoznal prijazne ljudi in našel soundtrack svojega potovanja. Pa vsa prepotena telesa ponoči, kjer se na dancehall glasbi srečata razvrat in umetnost. Kjer se ustvari ljubezen. Želodec sanja o sladkem sadju, sočni zelenjavi. Še hrana, ki si mi jo ponudila je bila umetnost. 

In potem, ko si me vodila ven iz Kingstona, sem odkril tvojo drugo plat. Treasure Beach, kjer so me komarji napadli kot vampirji, a kjer sva našla mir. Ocho Rios, ki je morda malo preveč turističen, a še vedno poln čarobnih kotičkov. In seveda, nepozabna srečanja z glasbeniki, ki so mi pokazali tvoj resnični utrip.

Ampak Jamajka ni zgodba o krajih. Jamajka je pripoved o ljudeh. O nasmejanih obrazih, o prijaznih besedah, o tisti neopisljivi energiji, ki te prevzame, ko stopiš na otok. O ljudeh, ki kljub težavam vedno najdejo razlog za veselje, za ples, za pesem. O nasmehih, ki ti sledijo povsod, bolj kot nadležne Raste, ki ti vsiljujejo vse živo. In prav to me je najbolj navdušilo pri tebi. Spoznanje, da je življenje lahko preprosto, da je sreča lahko v majhnih stvareh, da je glasba lahko zdravilo za vse težave. In da si ti, Jamajka, kraj, kjer se vse to združi v popolno harmonijo.

In ko sem mislil, da sem videl že vse, si me znova presenetila. Elektronska glasba ob sončnem zahodu, ko so se valovi zlivali z ritmi in ustvarjali nepozabno simfonijo. In celo deseturno čakanje na avtobus, ki se je spremenilo v nepozabno druženje z Italee in pisanje pesmi na najin način, me ni vrglo iz ravnovesja. Ker Jamajka, s tabo se čas ustavi, težave se razblinijo, sreča se najde v preprostosti.

In ko sem se s polnim srcem ljubezni in žalosti poslavljal od tebe, sem vedel, da se bom vrnil. Ker ti si moj dom, kraj, kjer se počutim svobodnega, srečnega, živega. In ko se bom, bom znova vdihnil tvoj zrak, poslušal tvojo glasbo in se prepustil tvoji energiji. Ker Jamajka, si več kot le otok. Ti si stanje duha. Način življenja.

Na Jamajki ne rečejo adijo. Adijo je za večno. Rečejo kasneje.

Kasneje Jamajka, Jure.