To ni tribute. To je opozorilo. Manj majic. Več poslušanja.

Da doživiš duh Boba Marleyja 6. februarja – na njegov rojstni dan – ko se po svetu začne tista znana Bob norija in si pol sveta obleče Bobove majice, ti ni treba na Jamajko.

To prihaja iz ust nekoga, ki Jamajko nosi pod kožo. Ki jo ne idealizira, ampak jo čuti. Ki je ta nori dan že doživel v Kingstonu – tam, kjer zrak vibrira drugače, kjer glasba ni žanr, ampak stanje zavesti.

Letos me je duh ujel v Zagrebu. Boogaloo. Bližje domu in nevarno blizu srcu.

Brain Holidays – kapa dol.

Spomnim se njihovega nastopa pred leti (zgornji posnetek) na Soul Rebel večeru v Gali Hali. Spomin je ostal kot vinil, rahlo spraskan, a dragocen. Z Žaretom sva takrat pametovala, da bližje Bobu in njegovi energiji verjetno ne gre. A spomini so zahrbtni. Leta jih zmehčajo, spolirajo, včasih jim dodajo barve, ki jih v resnici ni bilo.

Včeraj so Brain Holidays to teorijo ne samo razbili. Zdrobili so jo v prah.

Poln Boogaloo. Nasmehi v temi. Telesa, ki so pozabila na uro, na jutri, na vse tisto zunaj. Publika kot eno telo, en dih, en ritem. Ene glasilke! Če nas je Bob gledal od zgoraj, se je zagotovo nasmehnil. Morda je potočil solzo. Ne žalosti – čiste sreče. Ta dan bi bil star 81 let. In njegova glasba še vedno premika ljudi. Ne naprej. Ne nazaj. Globoko vase.

Sam nisem največji oboževalec njegovega kulta. O tem bi lahko pisal na dolgo in široko, pa ne bom. Ker mi je nekoč dobra prijateljica rekla: »Pusti ljudem heroje in upanje.« In ima prav. Sup, Nadz.

Šesti februar je dan, ko tudi jaz spustim gard. Ko se prepustim kraljevi glasbi. Ja, še vedno mu pravim Kralj. Ker nekateri nazivi niso stvar debate, ampak resnice.

Sedem let je trajalo, da sem ponovno doživel tribute koncert, ki ni bil predstava, ampak obred. Danes mi je žal, da sem nazaj v Ljubljani in ne v Splitu, kjer nastopajo. Ker ko enkrat ujameš ta val, ga nočeš zapustiti.

Wow.

Tri črke. Poslane frontmanu Gačini na sporočilo že kar sredi koncerta. Ne kot kompliment, ampak kot priznanje.

Brain Holidays imajo glasbo v mezincu. To vem že dolgo. Zato tudi hodim na njihove koncerte. Ampak tisto, kar je nosilo ta večer, je bila (drumroll please) energija. Surova. Iskrena. Neizprosna. Dolgo nisem videl prostora, kjer skoraj nihče ni stal pri miru. Kjer se nasmeh ni zgodil, ampak razlil. Kjer si želel, da bi noč ostala ujeta v tem trenutku.

Magičnost. Ne tista za Instagram. Tista, ki ti še ob treh zjutraj ne pusti zaspati. Redemption song. Poslastica vsega. Kocine po telesu pa samo v zrak. Še ko pišem to.

Nisem dovolj pameten in intelegenten, da bi vas z besedami lahko popeljal v ta trans. Nekatere stvari se morajo zgoditi v živo. A vzklik »Hočemo još!« še vedno bobni v glavi. To ni bila vljudnost. To je bila lakota.

Seveda bi si želel biti na Jamajki. Zagreb je kul, minus kakšna tečna soseda – a to je že druga zgodba. Kingston je drug planet.

Včeraj mi je bilo vseeno. Ker sem bil tam, kjer sem moral biti.

Brain Holidays – veste, da vas obožujem. Ampak danes vas tudi preklinjam. Pripravili ste večer, ki me je za en dan potegnil iz penzije. Čeprav sem se zaklel, da sem s pisanjem opravil, se je tekst napisal sam. Med bas linijami in refreni. Prsti samo sledijo.

Pejte nekam.

Ampak hvala.

Hvala ne samo za odličen koncert, ampak za vso glasbo. Hvala, ker vztrajate že 25 let. Za energijo – ja, še zadnjič. Predvsem pa hvala za spoštovanje, ki ga vedno izkažete do “tega slovenca”.

In če kdo še dvomi, zakaj reggae preživi vse trende, vse algoritme, vse generacije in čase – naj pride na tak večer. Naj stopi v množico. Naj zapre oči.

Ker to ni nostalgija. To je svoboda v živo.