Edini slovenski reggae festival

Slogan, na katerega je letos stavil Roots in the Woods Festival (v nadaljevanju RITWF). To ni le privilegij, je tudi odgovornost, ki jo je treba znati prevzeti na svoja pleča.

 


Čudno poletje.
Za tiste, ki smo, ne vem niti, koliko poletij preživeli v družbi najlepše reke in zavetju sence na Sotočju, nas je letos zatresla novica, da smo dokončno končali z overjanjem.
Overjanje ni bil le del naše tradicije. Sotočje je bil tudi prostor, kjer smo se leta družili z isto mislečimi entuzijasti, glasbeniki, s katerimi smo stkali pristne vezi in seveda ljudmi, ki so ustvarjali zaodrje, novinarsko središče, univerzo ipd. Overjam festival, ni bil težak festival. Bil je preprost kot ljudje, ki smo ga obiskovali.
Že sam Overjam se je naslonil na staro slavo svojega predhodnika – RiverSplash, bil dostikrat primerjan z njim in nič ni narobe, če se tudi skozi RITWF sprehodimo in ga primerjamo z njim. Če ravno gre za popolnoma drugačen festival. In niti ne nov! Letos je potekala že 6. edicija. Zakaj potem primerjava? Ker mi zaradi lastnega glasbenega in poslovnega udejstvovanja do sedaj ni uspelo zares začutiti utripa RITWF. In letos, ko končno sem ga, mi je žal. 

Žal, da nisem tega s polno žlico zajel že prej!

Ekipa, ki stoji za RITWF, šteje le 5 članov! 5 entuziastov, ki je žrtvovalo svoj čas in trud, da so nam pričarali edicijo, ki je presegla vsa pričakovanja.
Sam sem na najlepši strani Pohorja, preživel 2 noči, ki pa sta mi ponudili vse, kar sem želel, po kar sem prišel in še več. In, da enkrat za vekomaj zaključimo zgodbo overjanja. Škoda ga je. Ampak konec ga je. Če se ne morete sprijazniti s tem, preberite še enkrat naslov zapisa!


Kje začeti? Kjer sem ostal – na koncu


V nedeljo zjutraj sem se, še vedno pod vtisom preteklih dveh noči, znašel na prostranem balkonu hotela. Medtem ko je sonce vzhajalo nad Pohorjem, sem premišljeval o doživetjih minulega vikenda. Zavedal sem se, da besedam ne bo uspelo v celoti opisati intenzivnosti in raznolikosti glasbenega potovanja, ki sem ga doživel. Enostavno sem se v danem trenutku počutil tako dobro, da sem morda pozabil na kako napakico organizatorjev in preprosto užival v trenutku.

Moja največja skrb pred prihodom je bila razporejenost nastopajočih, saj se je zdelo, da je sobotni program kar malo prazen, primerjajoč s petkom. V petek se je namreč zvrstilo veliko t.i. headlinerjev. A tudi sobota ni razočarala. Spomnim še enkrat, v četrtek me na festivalu ni bilo.

Tam na balkonu, kjer smo si ustvarili zabavo po zaključku festivala, se mi enostavno ni uspelo nehati smejati. Kako nas je razplesala Kočevska Orkestra. Ne vem več niti, kaj naj napišem o ekipi, toliko pohval sem že prelil na papir. Fantje enostavno obvladajo svoj posel. Ko se to združi z vokalom Semota, energijo, ki jo oddajajo iz odra, enostavno nimaš kontrole nad koleni in gležnji. Oni samosvoje prično plesati in se zibati v ska/reggae zvokih. Do podrobnosti dodelan nastop in zdi se, da bi fantje lahko igrali kar celo noč. Če že omenjam dodelan nastop, seveda ne morem mimo tistega, ki je sledil takoj za zmešanimi Kočevci – Brain Holidays. Posvojena skupina, ki jo skoraj smatramo za svojo, nam je navrgla do potankosti izdelan koncert. Gonilna sila Marko, s svojim značilnim rezkastim vokalom je tokrat dobil pomoč v obliki zelo prijetnega presenečenja, Italee Watson. Njene energije ne zmore opisati nobena beseda, to enostavno morate videti in doživeti. Tokrat po Evropi nastopa tudi s svojo najstarejšo hčerko Taiye, ki le dokazuje, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Še enkrat samo poklon Brain Holidaysom za celoten aranžma. Odlično kot vedno. Obe skupini sem slišal in doživel že neštetokrat in vsakič se veselim kot prvič. Italee pa sploh! Vmes je na zelenem odru vrtel Angus Taylor. Prava reggaepedia na dveh nogah, glasbeni poznavalec, preučevalec vplivov jamajške kulture na glasbo, novinar in selektor. Spoznala sva se pred leti na Sotočju, se videvala vsepovsod, tudi na Jamajki in osebno mi je kot novinar velik navdih. Zelo prijeten možakar, ki je tokrat na RITWF skrbel tudi za edukacijo, saj nam je vsak dan pripravil intervju. V petek sta nas nasmejala s Pablom Rasterjem, med tem, ko se je v soboto poglobil o zgodovini in vplivu družine skupaj z Ashanti Selah, sin legendarnega Aba Shanti-Ija, 2 intervjuja, ki si zaradi sogovorcev ne bi mogla biti bolj drugačna, a izkušenega Angusa to ni zmedlo in kot vedno nas je popeljal na glasbeno informativno popotovanje.

Če sem ga že omenil, ne morem, da se ne poklonim še Pablu. Stari znanec slovenskih klubov, ki je skupaj z legendarnim pevcem Africa Unite – Bunno, ogreval med zimo na pre-partyu RITW festivala, je tokrat po koncu festivala naznanil, da je bil to njegov zadnji live nastop. Zdravje mu pač ne omogoča več celonočnih setov, potovanj in vse kar pride skupaj s tem načinom življenja. Pablo je čudovita zabavna oseba, katerega sem z veseljem gostil tudi v svojem domu, pizzeriji … V veliko čast si štejem, da sem imel zraven prste pri njegovem poslovilnem nastopu in še bolj to, da mu lahko rečem prijatelj. Morda ne na odru, a srečala se še bova! Pablo, hvala za vse nastope, glasbene trenutke in znanje, ki si nam ga delil. Kot tudi za nešteto zabavnih anekdot in šal. Na smeh mi gre še, ko pišem to. Hvala.

Tam je bil tudi kolektiv, brez katerega si ne morem predstavljati poletnega festivalskega vzdušja – Roots In Session. Kot smo že navajeni, sta Fu in Pier s svojo precizno fuzijo hip-hop/reggae/jungle glasbe dvignila množico. Fanta težko razočarata, ko pa se na odru pojavi še super talentirani David Boomah, je jasno, da že tako dodobra utrujene noge, ne bodo dobile počitka. S fanti sem preživel veliko festivalskih trenutkov širom Evrope in nadejam se, da jih bomo doživeli in (komaj) preživeli še zadosti. Vem, da je 25+ let veliko, ampak vem, da imate v nogah in prstih še vsaj za 25 let energije in inspiracije.

Ne morem, da bi spustil nastop, ki je zaključil uradni petkov program. Iz sosednje Avstrije prihaja kolektiv Dubbing Sun, eden tistih, ki me vsakič pusti odprtih ust in tisti, ki nimajo usmiljenja do mojih starih nog. Težkokategorna selekcija, ki je dodobra pretresla Roots In The Woods Sound System. Ko se mikrofona dotakne še Kol.EE se človek ne more upreti, da iz grla ne izpusti še tisto malo energije, kar mu je ostalo. Čas, da se naučim glasno žvižgati? Verjetno. Če si mikrofon izposodi še vsestranski Tadiman, ste lahko prepričani, da se bo na plesišču sprožila energijska bomba. Vse pohvale tudi Žanu, ki je skrbel za uradni system festivala. Slišal sem ogromen napredek, ki je možen le z (ne)zdravo mero entuziazma. Če primerjam njegovo delo z delom veliko bolj izkušenega in priznanega Jah Vibes Sound Systema, ki je gostoval s svojo opremo na istem odru, je svojo nalogo opravil veliko bolj odgovorno, ušesom prijazno in kvalitetno.



Lahko bi pisal še ure o nastopih. Radikal Guru, čigar nastop sem večkrat ujel in ni nikoli razočaral. Mogoče bi na glavnem odru potreboval malo več pomoči v obliki MCja, ampak tudi to ni pokvarilo vzdušja. Michal Šeps, rahlo podcenjeni izvajalec iz Češke, ki pa je pripravil zelo všečen nastop. The Admirals, so enostavno raztrgali oder. Intenziven nastop, poln energije in zavednih besedil. Prej omenjeni Ashanti Selah, ki se kar ni hotel ločiti od mikrofona, “Sveži Jah Mood On Je kolektiv, z izdatno pomočjo ženskih vokalistk, …
Poleg organizatorjev in glasbenikov so svoje srce tam med pohorskimi krošnjami pustili tudi prostovoljci, ki so vrhunsko opravili svoje delo. Videti L.T.ja, kako povezuje program in skupaj z Željom, kako imata pod kontrolo vse na glavnem odru, je prav navdušujoče. Ne le, da je nujno, da se kolektivi in organizatorji povezujejo med seboj in si pomagajo, to naj ostane temelj festivala – povezanost, ena ljubezen in ostale reggae/Rasta fraze. Hvala tudi vsem, ki ste si vzeli minuto ali več, da smo poklepetali, da smo si dali duška, nazdravili ali si podali kako smotko. Zaradi vas, ki prihajate iz različnih držav, še verjamem in upam v to sceno.



Bolj star, bolj moder? Ne ravno, pa vseeno.

Nasvet za vse ljubitelje doma narejenih zvočnikov in sound system navdušence: Če bi želeli tudi v prihodnje poslušati celoten spekter glasbenih frekvenc in se udeležiti še kakšne sound system seanse, obvezno nosite kvalitetno zaščito za ušesa! Jakosti, ki so jih dosegali na Jah Vibes Sound Systemu, so presegale vse meje normale. Ne le, da to zelo škoduje sluhu, tudi glasba se uniči. Tako popačenega zvoka nisem slišal že zelo dolgo. Škoda bi bilo, da vas okvara sluha odvrne od obiska še kakšne Roots in the Woods edicije, kajti festival je res poseben in ljudje tam so hvaležni za možnost, da se ljubitelji sound system kulture lahko zberemo med pohorskimi krošnjami.


Organizacijska ekipa – kar SUPER 5 vam bom rekel. Kudus. Kapa dol in čestitke. Lahko ste ponosni nase in upravičili ste (moja) pričakovanja ter odgovornost, ki jo prinaša naziv “edini slovenski reggae festival”.

Fotogalerije:

 

Pripravil: Jure Miklošič -Jst