Pripravila: Polona

 

Rototom Sunsplash sem prvič obiskala leta 2009, ko se je še odvijal v Italiji v malem mestecu Ossopo. To je bilo tudi njihova 16. in zadnja edicija v Italiji, saj so zaradi zaostritev v politiki odločili za eksodus in leta 2010 našli zatočišče v španskem obmorskem mestu Benicasim. Zahvaljujoč tolerantnejši španski politiki, se festival lahko odvija naprej in tako je Rototom ustvaril mednarodno družino, ki se je letos pod geslom »moč utopije« skupaj zabavala pod vročim španskim soncem. To družino sestavljajo festivalski nomadi, turisti, mladoporočenci na medenih tednih, družine na počitnicah, prijatelji na reunionih, solo-popotniki, prodajalci, prostovoljci, organizatorji ter glasbeniki iz celega sveta.

 


 

Festival je letos trajal šest dni, kar je po mojem mnenju skoraj premalo, glede na to, da imajo sedem odrov, plus dnevne žurke na Rototom plaži Solé, kjer lahko ležerno počivate ali pa se prepustite sound systemom. Na glavnem festivalskem območju so na voljo zanimiva predavanja na Reggae Univerzi, poglobljeni razgovori v Hiši Rastafari ali na Social Forumu, sprostitvene dejavnosti v Pachamami, raznorazne dejavnosti v Teen Yardu ter aktivnosti za otroke in otroke po duši v Discovery Labu. Reggae festival se skoraj ne more odvijati brez dancehall delavnic; tukaj pa nudijo tudi delavnice afrobeata. Za vsakega se nekaj najde. 

 

 

Moč utopije, geslo letošnje 29. edicije Rototoma, je bilo moč čutiti na vsakem koraku! Preden se poglobim v svojo 2-dnevno festivalsko izkušnjo, bi rada poudarila pomen besede utopija, ki označuje idealno družbo. Izraz utopija je na podlagi grščine skoval angleški avtor sir Thomas More, ki je v istoimenskem knjižnem letu leta 1516, opisal idealno družbo na otoku Utopija, v kateri skoraj ni zločinov, nasilja in revščine. In letošnji Rototom je v mojih očeh poosebljal točno to – idealno družbo posameznikov iz različnih kotičkov sveta, pripravljenih na ples in zabavo pod milim nebom!

Kot so zapisali na njihovi uradni festivalski strani, se je letos zbralo več kot 204.000 ljudi iz 113 držav, ki so v šestih dneh dokazali, da lahko utopije vsaj za nekaj dni postanejo resničnost in pomagajo graditi bolj medkulturno, strpno in odprto družbo.

Glasbeni utrinki 

 

Festival vsak dan odpre tolkalska skupina Madeira, ki nas je v ritmih tolkal popeljal od vhoda vse do glavnega odra. Vzdušje je bilo noro, najlepši trenutek zame pa je bil, ko sem videla družino z očetom na vozičku in sina, ki je očeta dvignil iz vozička, ga držal v naročju in z njim plesal. Z gotovostjo lahko rečem, da festivalsko vzdušje prebudi najboljše v nas!

 

 

Prvi nastopajoči je bil Andrew Tosh, ki se je poklonil reggae glasbi ter pokojnemu velikanu Petru Toshu z njegovo skupino Soul Syndicate. Pravi »back to the roots vibe«.

 

 

Takoj zatem me je odneslo na Lion stage, kjer je nastopala Mo’Kalamity. V živo je zvenela kot na albumu, outfit pa je bil dodelan do podrobnosti. Prava afriška kraljica kapverdskih korenin. 

 

 

Naslednji na mojem spisku je bil koncert Romaina Virga, pravega džentlemana, in moram priznati, da so z bandom naredili res čudovito vzdušje! Vsi na odru so se zabavali, ampak punci na back vokalih sta bili res ognjeni in super usklajeni. Prava paša za oči! Prihodnost reggae glasbe je v dobrih rokah.

 

 

Ko pa je ura odbila polnoč, je prišel vrhunec moje festivalske izkušnje – afriška legenda reggae glasbe, eden in edini Alpha Blondy. 13 let sem čakala na njegov koncert! Zapel je veliko svojih uspešnic, nas podučil o pomembnosti miru na svetu ter z nami podelil košček mame Afrike. Njegov nagajivi nastop nas je vse povezal v družbo, ki je srečna tukaj, in zdaj – magično! 

 

 

Ob tej priložnosti bi podelila še veliko željo, ki se mi je letos uresničila. Kot velika oboževalka njegove glasbe sem ga želela spoznati v živo, se mu zahvaliti za glasbo in se skupaj z njim poslikati. Ker na festivalu ni bilo časa, da bi z njim imela intervju, sem lahko le upala, da ga kje ujamem. In ko sem v petek prispela v Castellon, sem se poleg postaje ustavila na kavi in ravno takrat je prispel tudi on! Brez razmišljanja sem samo vstala, pristopila in ga prosila za sliko. Z veseljem mi je ugodil. Slika pove več kot tisoč besed, sreča je bila ta dan na moji strani.

 

 

Nazaj k festivalskemu dogajanju – z zadnjimi atomi moči sem šla še do Lion staga, kjer je Dancehall President Skarra skupaj z Dub Akom naredil super žurko! D’n’b vložki so nas prebudili, ura je bila nenadoma 4. zjutraj in čas za zaslužen počitek. Ko se prišla domov, sem v kuhinji srečala zastavonoši jamajške zastave, kateri sem pred nekaj urami spoznala pod odrom, ko sem slikala in snemala nastopajoče. Takoj smo se spoprijateljile in že naslednji dan delile taksi. Girl power! 

 

 

Drugi dan je postregel z veliko glasbenimi poslasticami in prvi izmed njih so bili naši stari znanci Wicked Dub Division meets North East Ska Jazz Orchestra. Odličen warm-up, bonus pa je bilo ponovno snidenje s starimi znanci iz sosednje Italije in končno smo se lahko naplesali skupaj! 

 

 

Kmalu zatem sem hitela nazaj pod glavni oder, kjer je Marcus Gad iz Nove Kaledonije s svojo meditativno reggae fuzijo, ki je pripotovala iz Pacifika preko Mauritiusa vse do Evrope, omamljal sobotno množico! Njegova glasba je meditacija v gibanju. 

 

 

Sledila je mlada španska skupina Iseo & Dodosound, ki nas je lepo ogrela za headlinerja sobotnega večera – Dancehall zapeljivca Busy Signala. Ponudil je zelo atraktiven nastop, vsi smo noreli! Ni skoparil z zapeljevanjem nežnejšega spola, odpel je vse svoje največje hite, glavni oder je zaprl v velikem slogu! Prava dancehall poslastica. 

 

 

Zadnja na mojem seznamu je bila avstralka Natalli Rize. Že pred leti me je pritegnila s svojim družbenim aktivizmom, s katerim so prežete tudi njene pesmi. Za še bolj poglobljeno koncertno izkušnjo je poskrbel vonj pale santa v zraku. Idealen zaključek drugega in zame žal tudi zadnjega festivalskega dne.

 

Uporabne informacije

 

Celoten festival je izredno urejen, prevozi so organizirani na vse Rototom lokacije, vsak večji oder ima dvignjen podium za invalide ter otroke. Povsod se lahko po zelo nizki ceni napolni voda; kulinarična ponudba pokriva Karibe, Afriko, Azijo ter lokalne specialitete. Vsako leto pice pripravljajo Elfos Pizzeria, zame in za marsikoga pice z dušo! Njihov princip je tak, da sproti pečejo, kar imajo na meniju; in ko prideš na vrsto, vzameš, kar je na voljo. Svoji novi sostanovalki pa sem spoznala tudi z božanskimi festivalskimi palačinkami – še vedno so tako dobre, kot se spomin izpred let nazaj. 

 

Za konec pa še logistika za vse, ki sem vas z zapisom prepričala, da se boste naslednje leto udeležili 30. jubileja Rototom Sunsplasha. Najhitrejša pot je let iz Trsta v Valencijo, potem pa z vlakom do Benicassima (1h vožnje). Opcija je tudi, da se leti v Barcelono in potem z vlakom do festivala, pot traja cca 3 ure. Mlajši od 27. let se lahko poslužijo tudi InterRail karte za mlade in spotoma obiščejo še več krajev. Jaz sem letela v Valencijo, dva dni raziskovala mesto in v petek šla z vlakom do Castellon de la Plana. To je večje mesto, oddaljeno 12 km, kjer so sobe občutno cenejše. Pogumni in trpežni gredo še vedno lahko v kamp, je pa treba vedeti, da ta ni nikjer sence. Vročina tekom dneva je bila komaj vzdržna, zato pod obvezno opremo spadajo sončna očala, pokrivalo, krema za sončenje, čepki za ušesa in steklenica za vodo. Denar se lahko naloži na zapestnico, na samem festivalu pa se lahko kupi vse možne gadgete, ki vsakemu posamezniku pričarajo svojevrstno festivalsko izkušnjo. 

 

V najslabšem primeru pa festival vsa ta leta nudi tudi live streaming na njihovem YouTubovem kanalu in objavlja prispevke na socialnih omrežjih. In na ta način se lahko vsi povežemo skupaj in uživamo v omami utopije, pa čeprav samo za kratek čas.

 

Rototom, hvala za izvrstno festivalsko izkušnjo! Zagotovo se bom vrnila!

 

 

Zahvala gre tudi uredniku Juretu, ki mi je dal priložnost, da v imenu Reggae.si odpotujem na drugi konec Evrope in skozi besede ter slike podelim nekaj krasnih utrinkov z bralci slovenskega reggae portala. 

 

One love, Polona  ❤️💛💚