Pripravila: Erika Funa
Po dveh letih se je letos kljub hladnim meglicam, sivemu nebu in obilnem dežju na magičnem sotočju dveh kristalnih rek obdanih z mogočnim hribovjem, v zibajočih mističnih ritmih v življenje ponovno prebudil mednarodni reggae festival Overjam. Pravzaprav prvi tovrstni dogodek v Evropi po več kot enem letu je za tri dni ustvaril svet, ki se je na trenutke zdel kot utopična vzporedna realnost. Dež je blagoslov, ki prinaša življenje, pravijo. »V mistični notranji komunikaciji prihajamo skupaj, kako lepo je videti brate in sestre, ki skrbijo drug za drugega, dovolj je spodkopavanja drugih… Jah osvobaja ljudi preko hribov in dolin,« je v značilnih ritmih vsak dan kot nekakšna rdeča nit v ozadju iz zvočnikov odmeval značilno raskav glas Bujua Bantona. Seveda je bil to le delček v mozaiku bogatega repertoarja, ki je tudi letos kot že toliko let prej v Tolmin privabil ljudi z različnih celin in vseh koncev sveta.
Poleg glavnega programa koncertov, ki so na glavnem odru potekali od 5h popoldan do 1h zjutraj in katerih glavne zvezde so letos bili Gentleman, Anthony B, Jah Mason, Dub FX in Africa Unite, se je DJ program duba in dancehalla na plaži in v dvorani odvijal še vse do jutra, vzporedno je vsako popoldne potekala Overjam univerza, vse to pa so spremljale še plesne delavnice dancehalla, joge, otroški program in stojnice s hrano, pijačo, oblačili, nakitom, knjigami in podobnim.
Že prvi dan je na Overjam univerzi dogajanje neuradno odprl jamajški Jah Mason s pogovorom o pomenu, vsebini in vlogi reggae glasbe. Poudaril je rastafarijanski pristop, ki glasbo vidi kot platformo za predajanje sporočil in naukov oseb, kot so Marcus Garvey in Haile Selassie ter življenjskem stilu, pri katerem so v središču vrednote opolnomočenja posameznikov, iskanja modrosti in čistosti, povezovanja, skupnosti, življenja v harmoniji z naravo in večno Božjo prisotnostjo. Zavedanje, da je življenje več kot samo materialno. O rastafarijanskih pevcih je govoril kot o učiteljih, ki se zavedajo, da glasba še zlasti na mlade deluje kot slovar konceptov, ki jim oblikuje pogled na življenje. Poslušajo in se učijo. Živijo to, kar se učijo. Odgovornost na strani tistega, ki v svet pošilja sporočilo, je zato velika. V rastafarijanstvu se le-to prenaša iz roda v rod, je večno in vedno enako. Kot drevo, ki vedno znova rojeva sadeže. Gre za spodbudo k pozitivni naravnanosti in odgovornosti za svoje življenje. Namen rasta glasbe je ljudem pomagati poiskati notranje ravnovesje, jih dvigati, dajati moč in vlivati upanje. Pomemben del je tudi ozaveščanje o družbenih krivicah in vzpostavljanje solidarnosti. Na vprašanje, zakaj je vsebina pesmi kljub vsem težkim okoliščinam na svetu vedno pozitivna, je Jah Mason odgovoril, da zlasti v težkih časih nočeš pisati težkih pesmi, saj je to kot prilivanje goriva na ogenj.
Eden vrhuncev dogajanja je bil vsekakor eksploziven petkov koncert jamajške legende Anthonyja B-ja, katerega energija je resnično poosebljala ognjeno kroglo iz ene njegovih pesmi: »Vsak dan hodim po tej poti življenja, kralj v svojem gradu, vsak dan, ko se zbudim, se borim za preživetje… Ognjena krogla, prava ognjena krogla, v Babilonu se ne bojim ničesar!« Med živahnim poplesavanjem, energičnim mahanjem z rokami, neustavljivo ognjevito komunikacijo z občinstvom in enometrskimi skoki v zrak je očaral s svojo žarečo karizmo in impresivnim vokalom. V nalezljivo melodičnih refrenih se je njegov močan glas kot barvit plamen dvigal vse do temnega neba. Poseben učinek je dosegel, ko je med popolnim obvladovanjem odra s pogledom uprtim na občinstvo kot nekakšen pridigar v nočnem vetru pod sijem svetlih luči vzklikal: »Imejte se radi! Treba se je imeti rad!« in odločno nagovarjal: »Bodimo hvaležni za življenje, da smo živi, da smo tukaj! Ena človeška družina smo, ne glede na to, od kod prihajamo!« S svojo ekspresivno samozavestno držo je poosebljal verze, ki jih je prepeval: »Kralj sem, rojen sem bil kot kralj! Živi kot kralj, imej se rad kot kralj, to prihaja od znotraj… Ne pusti se zapeljati Babilonu, vsak dan nas učijo krutosti… Čisto vsak je bil rojen kot kralj, enake pravice za ves svet, ne glede na raso, barvo, razred, vero! Nikomur ne dovoli, da te pokvari od znotraj!«
Njegov učinek je bil neverjeten. Kot da se s tebe naenkrat v le nekaj minutah sprosti breme, za katerega si kljub njegovi teži že pozabil, da ga nosiš, četudi te je počasi, a vztrajno vedno bolj stiskalo in uklanjalo, namesto njega pa v sebi skoraj istočasno začutiš tisto bivanjsko tako dragoceno, a prepogosto zadušeno in kot z debelo plastjo pepela prekrito lesketanje, ki nenadoma kot čudež spet oživi in zasije v skrivnostni moči. Kot bi se življenje spet samodejno sestavilo, svet dobil svojo pravo obliko in stvari same od sebe postavile na pravo mesto. Fenomen človeške energije in kako se začuti celo na daljavo se včasih zdi nepojmljiv. Ena redkih stvari, ki se je ne da ponarediti. Pri nastopu Anthonyju B-ja je bil nasploh na trenutke prisoten v vsakdanjem življenju skoraj nezamisljiv občutek, da te iz njega nagovarja nekaj presežnega. Kot bi se te svoje moči nekako intuitivno zavedal, je bil v kombinaciji z njegovo celotno prezenco še toliko bolj fascinanten njegov po vsaki pesmi veličasten, globoko izveden priklon – z ravnim hrbtom, nogami tesno skupaj in rokami široko iztegnjenimi vstran. V svetlobi, ki ga je bleščeče osvetljevala od zadaj, je dejansko deloval skoraj preroško in ves čas njegovega koncerta je bilo pozornost enostavno nemogoče usmeriti kamorkoli drugam.
Vsaj tako nepozabna pa je bila tudi izkušnja , ki je sledila naslednji dan. Že ure pred finalnim koncertom se je pod odrom nabrala množica, ki ji v vse smeri ni bilo videti konca. V prednevihtnem zraku je bilo čutiti napeto pričakovanje. Vzdušje so sicer že ure pred tem pripravljali Forelock, Tadiman, Raymond Wright, Red Five Point Star in drugi, a pred nastopom letošnje glavne zvezde festivala so pogledi neučakano pogledovali proti praznemu odru. Z neba so začele padati prve kaplje. Na odru sta se nato najprej pojavili njegovi spremljevalni pevki, ki sta odpeli dve pesmi, šele potem se je od nekje zaslišal najprej samo njegov značilno mehki in povsod takoj razpoznavni glas. Kmalu zatem pa je končno s širokim nasmehom in lahkotno energijo na oder v širokem rumenem puloverju s kapuco priplesal tudi Gentleman sam in brez kakršnegakoli truda se je ob njegovi odprto sproščeni naravnanosti reakcija takojšnje naklonjenosti publike sprožila kar sama. Njegovo dobro razpoloženje je bilo vidno že od prvega trenutka, a je z vsakim verzom še vidno naraščalo. Kot da nekako ni mogel verjeti dogajanju, je že po nekaj taktih prekinil prvo pesem, podobne kratke prekinitve pa so sledile tudi kasneje. Vidno vznesen se je zahvalil in komentiral, kako lepo je po dolgem času z odra videti množico odkritih, srečnih obrazov: »Lepi ljudje, lepi, nasmejani obrazi!«
Kemijo je bilo nedvomno čutiti obojestransko – tako z odra do občinstva kot v obratno smer, a pri Gentlemanu si je ob njegovi srčnosti resda skoraj nemogoče zamisliti kaj drugega. Tokrat sicer kar ni mogel ostati na odru, ampak je z njega konstantno sestopal in prihajal vedno bližje publiki, najprej na zvočnike pod odrom, kar nekajkrat pa je celo skočil z odra in se med petjem pomikal z ene strani na drugo vzdolž ograje, ki ljudi pod odrom ločuje od predodrskega prostora ter spotoma objemal in stiskal roke tistim v prvih vrstah. Spet na odru je vzkliknil: »Ne morem verjeti, to ni normalno, to je kot včasih! Hvala za te neverjetne, lepe občutke… To je ljubezen… S pozitivnostjo bomo preživeli!« Ni trajalo dolgo, ko je bil že spet pod odrom, nenadoma pa je med enim svojih največjih hitov Superior vse prisotne presenetil s preskokom železne ograje. Kar naenkrat se je tako znašel v objemu množice, v kateri je bilo že pred tem prostora za komaj kaj več od pozibavanja na mestu. Seveda je bil v sekundi navdušeno obkrožen z vseh strani in tako je s sijočim izrazom kar nekaj minut prepeval in plesal obdan skupaj s publiko: »Vem, da je Jah-jeva ljubezen presežna, hudičev kompleks pa manjvreden … Čaščenje materialnega, klanjanje zlatu in srebru.« Prizor je bil res neverjeten. Varnostniki in pevke ne odru so nekako zmedeno in rahlo zaskrbljeno pogledovali v reko ljudi, da bi videli, kje v njej se kot magnet premika v rumeno oblečena postava, ki so se ji vsi želeli približati.
Foto: Gentleman_official Instagram
Pesmi so se prelivale ena v drugo, občinstvo ga je ves čas nagrajevalo z velikodušnimi aplavzi in vzkliki in se nikakor ni hotelo ločiti od njega. Nastop in s tem hkrati koncertni del celotnega festivala se je kljub temu po dobri uri neponovljivega dušnega vibriranja in vzajemnega dajanja neopazno mirno pretopil v prizor, ko so glasbeniki na odru potihnili, ostal je le Gentleman z občinstvom in ob zatemnjenih odrskih lučeh. Težko je opisati, a vsak, ki ga je kdaj videl ali mu prisluhnil, četudi le na posnetku, bi vedel, kaj mislim, ko pravim, da ima v sebi nekaj v dušo segajočega. Sredi tolminskega gozda je nato počasi v en glas brez mikrofona zazvenela brezčasna mednarodna himna upanja: »Pesmi svobode… Vse, kar sem kadarkoli imel, so pesmi odrešitve.« V mislih izrečene zahvale glasbi, ki preko vseh meja združuje in glasbenikom kot je Gentleman, ki so njeno srce, so se nevidno preko visokih krošenj in spečega temnega hribovja spuščale v tiho noč. O nevihti, ki se je prej zdela neizogibna, pa ni bilo ne duha ne sluha.
