Jared Cook Jersey  Overjam, Soča in Jaz - Reggae.si (function() { if(typeof jQuery == 'undefined') return; jQuery(function($) { if($.fn.squeezeBox) { $( 'a.modal' ).squeezeBox({ parse: 'rel' }); $( 'img.modal' ).each( function( i, el ) { $(el).squeezeBox({ handler: 'image', url: $( el ).attr( 'src' ) }); }) } else if(typeof(SqueezeBox) !== 'undefined') { $( 'img.modal' ).each( function( i, el ) { SqueezeBox.assign( el, { handler: 'image', url: $( el ).attr( 'src' ) }); }); } function jModalClose() { if(typeof(SqueezeBox) == 'object') SqueezeBox.close(); else ARK.squeezeBox.close(); } }); })();



Po desetih letih se vračam v dolino, kjer se smaragdno zelena reka vije v brzicah kot da bi plesala v divji svobodi. Podobno kot jaz. In tudi tokrat se bova zibali v ritmih reggae glasbe, jaz v iskanju izgubljene najstniške svobode in ona - no, ona v sozvočju z vsem, kar jo obdaja. Overjam, Soča in jaz.

Ob prihodu me pozdravi parada dixijev na desni in legija varnostnikov na levi strani. Gibanje omejeno! Do odra na sotočju rek lahko pridem le po eni poti, z največ pol-litrsko plastenko vode v roki, brez hrane in potencialnega orožja, vmes pa moram vsaj trikrat zavihat rokave, da se vidi, da nisem na festival prišla skozi luknjo v ograji ali po strugi reke. Pa nič zato. Spodaj me čakata Soča in mivkasto plesišče, pa Ziggi za mešalkami. In to vsak dan. Med dvema vrbama si postavim visečo mrežo, da se zibajoče zazrem po okolici. Ljubitelji reggae glasbe in kulture pa svobodomisleci nasploh ležijo na svojih brisačah, si podajajo zvitke z rjavo-zeleno vsebino, puhajo dim v liste dreves, se pogovarjajo o smislu življenja, ozirajoč se v nebo. Ah, spet bo nevihta?! V daljavi zaslišim bobnanje. Ne, ne grmi še. To so samo tisti overjamovci, ki se na delavnici bobnanja povezujejo z mati Zemljo. In hulahopi, ki se brez konca vrtijo okrog bokov gozdnih vil, pa delavnice acro joge, kjer željni letenja iščejo ravnotežje na nogah drugega, pa izdelovalci lovilcev sanj in umetniki, ki s temno rdečo kano vtirajo mandale na roke mimoidočih. Je to raj? Skoraj. Zraven salutirajo dixiji in reševalca iz vode, ki zdolgočasena sedita ob rumenem traku, ki prepoveduje hojo po gozdu ob strugi reke. Gibanje omejeno. Nenadoma me premami moč basa iz zvočnikov ob odru in v trenutku pozabim na omejitve. V teku se podam mimo zvoka smejočih otrok in vonja vzhodnjaških gurmanskih dobrot, dokler po od sonca razžarjeni mivki ne prispem do izvira glasbe. Tam se spet srečamo - Sonce, reka in nekaj tistih, ki ne morejo mirovati, ko zaslišijo dobro pesem.

37732337 1388251077985438 5875090407058046976 n

Prva dva dneva v nič kaj festivalskem vzdušju vztrajam v dobri volji. Oblaki so prišli in vse je mokro, glasba se vrti le na spodnjem odru, medtem ko dancehall&dub ter glavni oder še globoko spita. Ljudi je toliko, da bi se lahko vsi usedli v dixije pa bi jih polovica še vedno ostala praznih. Povečini se zadržujejo v zavetju svojih šotorov. Situacijo izkoristim za pohod po zemljevidu festivalskega območja s svojim rdečim pikčastim dežnikom. Sprehodim se mimo toplih notranjih tušev, bankomata, postaj za polnjenje telefonov in Overjam kartic in prispem do t.i. Slovenske vasi, v kateri je komaj kaj slovenskega. Italijanska kava, indijska hrana, angleško pivo. Dobro, človek se lahko vsaj dobro naje in nasmeji z ljudmi, ki jih je tu več kot kjerkoli drugje. Celo varnostniki iz dolgčasa postajajo prijazni in skorajda mi ni treba več dvigovati roke v dokaz moje Overjam legitimnosti. Spet se sprehajam po sotočju in poslušam, kako se pesek umika pod težo mojih bosih nog. Le še peščica drugih je tu. Sedijo pod dežniki in zrejo v skrivnostne meglice, pod katerimi se skriva deroča reka. Sunshine reggae se prelevi v nevihto, ki preglasi glasbo in kliče po zavetju šotora in snu o boljšem jutri. Ah, kaj ... narava ima pač svojo pamet.

Prebudim se v sončno jutro. Overjam je v polni pripravljenosti na prihod velikih imen in zdi se, kot da se festival zares začenja komaj tretji dan, ko na prizorišče pride tudi kar nekaj novih obrazov. Zvečer se gozdnata tla pred velikim odrom skoraj do zadnjega kotička zapolnijo z nogami, ki nemirno cepetajo v pričakovanju najstarejšega sina reggae legende Ziggy Marleyja. Priznam, tudi jaz sem cepetala, a se kmalu ustavila in obmolknila. Če zaprem oči, slišim Boba, in če jih odprem, vidim Boba, a Ziggyju manjka nekaj, s čimer je njegov oče s svojo glasbo postal nesmrten - duša. Brez nje je tehnično še tako dovršen nastop brez prave moči. Ziggyjevim posladkanim pop-reggae skladbam obvezno sledi venček Bobovih, ki množico rešijo pred zakrnelimi udi in zehajočimi obrazi, in čeprav se zdi nemogoče, tudi ob tem ostanem hladna. Fascinantno je, da lahko neka hrvaška skupina z imenom Brain Holidays (ki je mimogrede očarala tudi letos na Overjamu) na obletnici Marleyjevega rojstva na Metelkovi bolje ujame utrip njegove glasbe kot pa njegov lastni sin. Z glasbo pač ne moreš lagati. In ravno to so dokazali tudi člani naslednje skupine New Kingston, ko so že samo z bobnarjevim uvodom razgreli moje otopelo srce.

 

Če je oder na sotočju rek posvečen predvsem roots navdušencem in glavni tistim, ki prisegajo na živo glasbo, pa je dancehall&dub oder ravno pravšnji za nore nočne zabave, kjer dekleta postanejo ženske in fantje moški, zvijajoč se v potu svojega lastnega telesa. Navaden travnik v Tolminu postane zatohel nočni klub s sound systemom, za katerega bi lastnik skorajda potreboval orožni list. Ko ta zapoje, se zatrese zemlja v radiju petstotih metrov in človek, ki tabori v bližini, lahko zaspi tako rekoč šele takrat, ko zaspi tudi sound system sam. V spominu so mi najbolj ostali Charile P, O.B.F., Coxsone Sound, Melow Mood in pa tisti plesalci, ki so se ob njihovih nastopih raje obrnili proti zvočnikom kot pa dj-jem samim. Sound system postane posvečen predmet, kakovost zvoka pa glavna pot, po kateri goreči plesalec v ekstazi doseže odrešenje. A ko se sonce potuhne v veličini vrhov tam daleč, iz svojih brlogov prilezejo čisto drugačni glasbeni navdušenci. Ležim v svojem šotoru in hrbet mi masirajo gozdnata tla, ki vibrirajo na venček pull-up melodij z odra na travniku. Vsak se zvrti le do četrtine, kjer ga že zamenja nov, še boljši. In tako naprej dolgo v noč. Sprašujem se, kam je odšla tista preprostost, v kateri je človek neznansko užival v dobri pesmi čisto od začetka pa vse do konca brez nenehnih prekinitev cvilečega dj-jevega glasu. Ali res potrebujemo vedno več stimulacije celo v nečem tako preprostem in že samo po sebi popolnem kot je glasba? No, morda sem pa z eno nogo že v rani starosti in moje pametovanje spominja na stavke, ki se začenjajo z »Ko smo bli pa mi mladi … «. Ja … takrat je bil dober komad pač čisto dovolj.

37749218 1388675914609621 9017325018098434048 n

Zadnji dan festivala zberem energijo iz najglobljih kotičkov telesa, da vstanem in se radostno podam do moje reke, kjer bova zaplesali poslednji ples. Iz vsakega šotora se sliši glasba. Reggae. Nikoli ga nimam dovolj. Na stojnicah z oblekami, nakitom, okraski ljudje zapravljajo tisto, česar še niso uspeli porabiti do sedaj. Ko prispem do sotočja, se uležem pod vrbe, kjer se stari prijatelji igrajo s sestavljankami. Tu najdem svoj dom. V ozadju slišim znano skladbo in spet me vleče tja - z Njo, na mivkasto plesišče. Ob štirih glasba utihne in na oder pridejo reggae ustvarjalci v okviru Overjam univerze, ki se odvija vsak dan od odprtja glavnega odra. Danes na sporedu: Italee in pevec Israel Voice. Italee z žarom v očeh spregovori o začetkih svojega ustvarjanja, o življenju na Jamajki in (reggae) glasbi nasploh. Tisti pravi se usedejo pred oder in odprejo svoja ušesa na stežaj, jaz pa ležim v viseči mreži, kjer lahko zaobjamem vse naenkrat. Po festivalskih učnih uricah sledijo še plesne pod vodstvom Shee in Ryah. »Poglej in zapomni si ta trenutek,« si rečem. Kopica mladih žensk ziblje svoje boke z nasmehom na obrazu. To, je Overjam: glasba, ples, čudoviti ljudje, smeh nekje v ozadju, divjanje reke in lahen veter, ki premika liste nad menoj. Pa seveda dixiji in varnostniki, ki samevajo v ravni vrsti.

37770440 1388677447942801 8079263860973895680 n

Zadnje koncerte na glavnem odru presedim pod velikim drevesom. Noge me pečejo od celotedenskega plesanja in v mislih že sanjam o domači postelji. Na poti do šotora, ki pelje mimo odra na travniku, me basi odvlečejo stran od sna na trdih gozdnih tleh. Zabava je na vrhuncu. Zdaj me niti ne gane več, da se trap skladbe vrtijo v reggae ritmih in da jih dj ves čas prekinja s svojimi komentarji. To je zadnji trenutek, da v ritmu poteptam mehka tolminska tla. In tudi ne gane me več, da se dobre skladbe odvrtijo le do sredine. Vse, kar je ostalo, je glasba. In ljudje. Zaključim v duhu Italee in njenih besed na Overjam univerzi: glasba ima moč, da povezuje ljudi. Brez besed. In to je navsezadnje tudi vse, kar zares šteje.

 

 

Eva

Joomla! Debug Console

Session

Podatki o profilu

Uporaba pomnilnika

Database Queries