Avgust 05, 2020

    Tujina

    Tujina
    Zvezda neaktivnaZvezda neaktivnaZvezda neaktivnaZvezda neaktivnaZvezda neaktivna

    O čem bo tekla beseda v današnji reportaži? O Poroki! Najbrž se sprašujete zakaj poroki – do tja še pridemo. Sprva namreč nisem nameraval pisati o tem vikendu, vendar pa me je »poroka«, ki to pač ni bila, navdušila do te mere da sem pričel z pisanjem teh stavkov. Ta vikend sem težko pričakoval,  odkar sem za novo leto v Puli slišal prve govorice. Birthday Bash ali po slovensko kar rojstnodnevna zabava kolektiva PulaP Reggae Station. To soboto zvečer gostuje na Radiu Maestral. Kdor vsaj malo spremlja portal Reggae.si ve za koga gre, za vse ostale pa: ekipa premore štiri fante in eno simpatično dekle. Bojana - Boki, Luka  – Fyah Steppa, Slaven – Shugaman, Siniša – ZJ Sinke in pa Stefan Černi – Hot Steppa. Zmagovalna zasedba, ki mi je pripravila več dobrih, če ne kar vrhunskih zabav. Vse, ki me poznajo osebno vedo, da zadnje čase zelo pogosto hodim čez mejo. Razlog pa so prav PRS oz. njihove zabave. Kdor ni doživel pulskega »bashment-a«, ne ve kaj zamuja, zato me pocukajte za rokav, da vam odprem vrata v svet norih zabav.

     

    Za tokratni dogodek sem že v naprej slutil, da bo še bolj »našpičen«. Do sedaj sem se že dobro naučil, česa vse so sposobni fantje. In kje drugje, če ne na lastnem rojstnem dnevu bodo pokazali svoj maksimum? Za družbo na odru so si zbrali že bolj ali manj preverejena imena. V družbi starih znancev puljskih odrov se je ponovno predstavil mladi Luka Šiljan. Reggae navdušenec poznan pod imenom Luka Selecta je poleg nastopanja v oddaji PRS, tisto noč nastopil šele na svoji drugi zabavi. Poleg njega so v goste povabili slovenskega Mad Jugglerja - Dj Versa. Seveda ni smel manjkati niti »Don« puljske scene Bradda, ki je tesno povezan s slavljenci, saj je do leta 2015 sodeloval pri oddaji na Radiu Maestral. Za še bolj vročo atmosfero tega večera pa so skrbele vedno vroče Boom Dance Crew.

     

    Priznati moram, da sem nastop gostiteljev tistega večera zamudil. Ko sem prišel je bil namreč »glavni« na odru že Luka Selecta. Nasprotno s pričakovanji je svoj nastop pričel z dancehallom in nakazal v katero smer bo krenila ta zabava. Mladi selektor je navdušil takrat še ne čisto poln Monte Paradiso. Čeprav je bila ura že skoraj polnoč je večina ljudi klepetala na prijetnem morskem zraku in (nevede) zamujala zelo poskočen mix dancehalla in soce. Luka je odrolal kar kvalitetno selekcijo in nakazal, da bo definitivno paziti na tega komaj 16. letnega selektorja. Po Luki je svojo opremo priklopil DJ Verso in seveda nadaljeval v podobno hitrih ritmih. Ponovno je puljski publiki pokazal zakaj je tako pogosto gost v tem obalnem mestu. Komadi so se menjavali kot po tekočem traku in v tistem trenutku še vedno malo številčna publika je poskakovala, kot da smo na vrhuncu zabave. Nekje na sredini seta se mu je na odru pridružil Fyah Steppa. Med tem, ko si je ogreval glasilke sem opazil kako nabrušen jezik ima ta večer. Čakali smo samo še Hot Steppo. In potovanje se je začelo. Lahkotno poigravanje na mikrofonu sta prekinila za še en vrhunec večera. Pred odrom se je namreč izpraznil prostor v sedaj že (pre)polnem Rojcu in plesišče so zavzele plesalke domače plesne skupine Boom Dance Crew. Iz zvočnikov se je zaslišal Vybz Kartel, punce so začele plesati in Paradiso je ponorel. Fantje so med obiskovalce že prej razdelili piščalke na katere so ljudje pihali kot besni sodniki na nogometni tekmi tretje lige. Povsem razumljivo, saj so, ob že tako razgreti atmosferi, mične plesalke razgrele še najbolj zategnjene obiskovalce. Po nastopu smo bil že vsi nestrpni, kdaj se bosta »Steppi« dokončno sprostila in pokazala kaj znata. Med tem je prevzel gramofone Bradda in zabavo pripeljal do vrelišča. Luka in Černi sta si izmenjavala mikrofon kot po tekočem traku. Od »accapella freestyle«, petja, repanja pa tudi do pozdravljanja vseh prisotnih - toliko t.i. »shout-outov«  je bilo namenjenih v našo smer, da nam je bilo na trenutke že skoraj malo nerodno. Bradda je s svojo selekcijo razplesal prav vse, celo mojega sopotnika iz Ljubljane, ki je poplesaval na nore ritme Dancehalla, če ravno ni pristaš jamajške glasbe! Do tega trenutka se je na odru zbralo že kar lepo število nastopajočih, poleg njih pa še plesalke, prijatelji nastopajočih itd. Vladalo je res pozitivno vzdušje. Na trenutke se je zdelo kot da smo na neki »backyard« zabavi in ne v klubu. Za zadnjo uro tega res norega žura, je potekal »friendly clash«. Šlo je za nekakšen »showcase« vseh , ki so vrteli tisto noč. Naj vam povem, da je bila selekcija res dobra in dejansko so fantje tekmovali, kdo bo spustil boljšo pesem. Kot vse dobre zabave se je tudi te še kako prehitro končala. Verjemite mi, lahko bi vam spisal še deset strani, kaj vse se je dogajalo to noč. Od balonov polnih Ziggi dobrot, ki so leteli po zraku, polno mero »pulapov«, modela iz množice, ki je Braddi zaprl kanal na mešalni mizi in še in še… konec koncev kako dobra zabava je bila pove podatek, da je zmanjkalo v klubu vse pijače. VSE PIJAČE!! Edino kar jim je ostalo je voda, pa še ta iz pipe. Ko so se ob štirih prižgale luči in je poleg še kar polnega kluba plesal tudi varnostnik na odru. Ljudje so želeli še, vendar zabava se je žal končala. Ko smo pri Luki še do jutra premlevali, kaj smo doživeli ponoči se nam je vsem smejalo. Res nepozaben žur!

     

    Ena zabava se je končala, ena nas je še čakala.

     

    Sobota (ali dan, ko bi moral na poroko, ki je pač ni bilo)

    Popoldne smo se (v sedaj že tradiconalno najetem stanovanju) zbrali mnogi prisotni na zabavi dan prej. Skoraj taka mini konferenca. Hkrati so bili na balkonu predstavniki PulaP Reggae Station, Dubtafari, Reggae.si, DJ. Verso, SlovenJah, z nami je bil prav tako Mark W!ld iz DubDiggerzov in glavni protagonist Reggae Allnighterjev v ljubljanskem klubu ZOO. Prav on je bil tudi večerni gost oddaje na radiu. Kot že mnogokrat prej smo se zbrali malo pred osmo na Anticovi ulici 5, kjer domuje Radio Maestral. Vidno utrujena ekipa je ob osmih začela svojo oddajo. Sinke za mešalno mizo, Boki in Luka za mikrofoni. Za gramofoni je začel Shuga, ki pa je kmalu prepustil mesto Marku. Ta nam je pripravil selekcijo Dub glasbe ter nas na ta način začel pripravljati na zabavo, ki je sledila to noč. UNOD Launch Party.

    Sama kratica UNOD pomeni United Nation Of Dub. Gre za festival, ki poteka na severu Anglije, bolj natančno v Prestatynu. Šlo je za pravi Dub žur, podprt z Munchies Sound Systemom. Tudi tukaj smo imeli Slovenci predstavnika in sicer prav Marka. Naj povem da sam Dub ni moja prva izbira, kar se tiče glasbe. Vendar mi je ta večer dokazal, da se glasbe ne sme izbirati glede na žanre. Priznam, da sem sprva imel pomisleke o tej zabavi, vendar me je Markova selekcija prepričala, da si v bližnji prihodnosti vzamem čas in se zakopljem malo tudi v Dub. Naj tukaj poleg selekcije pohvalim še Markov stil, saj je bil primoran zaradi tehničnih težav speljati večino svojega seta »Jah Shaka style«. Tukaj mislim na legendarnega glasbenika, ki na svojih nastopih uporablja samo en gramofonom.  Prav v Puli ima na Outlook Festivalu kar osem urni set - z enim gramofonom in mikrofonom. Poleg Marka so nastopili še rezidentje Muchies Sound System, mlad fažanski producent Boombar Sound in pa glavni zvezdi noči Dubble Live. Gre za hrvaško-angleški duet, ki je bil član legendarnega kolektiva Radikal Dub, le te so bili pionirji balkanskega Duba.

     

    Po noči polni težkih basov se je prav prileglo nedeljsko sonce. Ko smo sedeli ob morju ter premlevali kaj vse smo dali čez ta vikend ni bil nihče slabe volje. Utrujeni, a iskreno nasmejani. Pula mi je dala še en nor vikend. Še enkrat več sem se proti Ljubljani peljal nasmejan do ušes. Kot vedno sem si obljubil, da se vrnem takoj, ko bo priložnost. In če bo vse posreči bo to že naslednji vikend!!! Do takrat pa upam, da si povrnem glas, da bom lahko kričal PUUULLLLAAAAPPPPP!

     

    Za konec sem verjetno dolžan obrazložilo kaj za vraga je s to poroko, ki to pač ni bila. Vendar samo, če prisežete, da tega ne poveste moji šefici, ki še vedno misli, da sem bil na poroki v Puli in mi je na podlagi te nedolžne laži odobrila dopust. Pa ne okol' govort ;)

     

    Jure Miklošič

     

    GALERIJA:

    https://www.facebook.com/media/set/?set=a.1030681903659661.1073741829.170362166358310&type=3

    FOTO: Ivor Borovečki

    Tujina
    Zvezda neaktivnaZvezda neaktivnaZvezda neaktivnaZvezda neaktivnaZvezda neaktivna

     

    73. ROJSTNI DAN BOBA MARLEYJA

    Danes bi svoj 73. rojstni dan praznoval legendarni glasbenik in neustavljiv borec za svobodo Bob Marley, ki je glasbo iz socialno šibkih predelov Jamajke prenesel na mednarodno sceno. Ob tej priložnosti smo pripravili malo daljši pregled Bobovega življenja, njegove glasbe in vpliva na svet. 

    Bob Marley se je rodil kot Robert Nesta Marley 6. Februarja 1945 mami Cedelli Booker, ko je bila stara 18 let in očetu Norvalu Sinclairu Marleyju, ki je bil potomec angleških priseljencev iz Soussexa. Zgodnje otroštvo je preživel v podeželski skupnosti Nine Miles v goratem predelu province St. Ann na Jamajki. Prebivalci tega področja so ohranili veliko običajev afriških prednikov, pregovori, basni in razna opravila povezana z podeželskim življenjem, ki so bila značilna za Bobovo otroštvo, so mu zagotovila globlji kulturni kontekst pri pisanju pesmi v odraslosti.

     

    Nine Miles, rojstni kraj Boba Marleyja   

    Naslednje poglavje življenja Bob Marleyja se je začelo v poznih 1950ih letih, ko je komaj najstnik zapustil St. Ann in se odpravil v glavno mesto Jamajke. Navsezadnje se je ustalil v zahodnem Kingsotonu, v predelu Trench Town, tako imenovanem, ker je bil zgrajen čez kanalizacijski jarek. To je bila skupnost z nizkimi dohodki, sestavljena predvsem iz nezakonitih naselji in državnimi nastanitvami, kjer je v hišah živelo po več družin. To je Boba prisililo, da se je hitro naučil braniti pred lokalnimi zlobneži. Njegove mogočne veščine uličnega pretepanja so mu prislužile spoštovan vzdevek Tuff Gong.

    Kljub revščini in obupu je bil Trench Town tudi kulturno bogata skupnost. Bob je svoje tamkajšnje življenje opisal v skladbah »No Women No Cry« (1974), »Trench Town Rock« (1975) in »Trench Town« izdan posthumno leta 1983.

    Pri 16 letih je Bob spoznal Jimmyja Cliffa in  preko njega leta 1962 spoznal še producenta Leslieja Konga. Bob je z Cliffom posnel singl »Judge Not« , »Terror« in »One More Cup of Coffe«, priredbo večmiljonske prodaje country hita izvajalca Claud Greya. Ko se te pesmi niso prijele pri poslušalcih, je bil Marley plačan samo 20 dolarjev, tipična izkoriščevalska praksa razširjena na Jamajki, v začetkih njene glasbene industrije.

    Leta 1963 je Bob Marley z njegovim prijateljem iz otroštva Nevillom Livingstonom bolj znanim po vzdevku Bunny Wailer, obiskoval glasbeno šolo, ki jo je vodil jamajški pevec  Joe Higgs. Higgs je Boba in Bunnyja predstavil Petru (Macintosh) Toshu in tako se je rodila legenda The Bob Marley and the Wailers. Kmalu so postali dobri prijatelji in tvorba glasbene skupine The Wailing Wailers je bil naravni prehod. Higgs je igral ključno vlogo pri usmerjanju njihove glasbene smeri.

    Bob, Bunny in Peter so z Clement Sir Coxson Doddom, ki je bil ustanovitelj glasbene založbe Studio One, posneli prvi singl kot skupina The Wailers z naslovom »Simmer Down«. Singl naj bi se prodal v več kot 800.000 kopijah. Z Coxsonom so Wailersi posneli več hitov vključno z pesmimi »Rude Boy«, »I'm Still Waiting« in zgodnjo verzijo pesmi »One Love«, katero je BBC petintrideset let pozneje imenoval za pesem stoletja. 

    Ker se je v sredini 60ih let ska tempo preobrazil v počasnejši rockstedy zvok, ki je postal najzgodnejša oblika reggae glasbe, Dodd ni naredil premika v to smer, niti ni sprejel besedila z rastafarijanskimi prepričanji, ki so bile bistvenega pomena za razvoj reggae glasbe, so Wailersi zapustili Studio One.

    Leta 1966 se je Bob poročil z Rito Anderson in se za nekaj mesecev pridružil materi, ki se je tistega leta preselila v Ameriško zvezdo državo Delawere. Tam je delal kot laboratorijski asistent na tekočem traku, v obratu Chysler, pod vzdevkom Donald Marley.

    Med njegovo odsotnostjo z Jamajke, je državo med 21. in 24. aprilom 1966 obiskal kralj Haile Selassie I, ki je po rastafarijanskih prepričanjih Gospod in Odrešenik. Njegov obisk Jamajke je imel velik vpliv na Rito in Boba, saj je kmalu zatem Bob sprejel rastafarijanski način življenja in začel nositi drede.

    Leta 1970 so Wailersi spletli odločilno razmerje z jamajškim producentom Lee ''Scratch'' Perryjem, pionirjem razvoja duba, vejo reggae glasbe, ki temelji na bobnu in basu. Perry je povezal Wailerse z njegovim studijskim bendom The Upsetters. Skupaj so naredili revolucionarno zvočno identiteto, slišano na posnetkih kot »Duppy Concqueror«, »400 Years« in »Soul Rebel«, in vzpostavili trajno paradigmo za roots reggae. Sodelovanje med Wailersi in Perryem se pokaže na albumu »Soul Rebels« iz leta 1970, prvi album Wailersev izdan v Veliki Britaniji. Wailersi so menda zatem prekinili razmerje s Perryem, ker so ugotovili, da je bil edini prejemnik tantiem od prodaje albuma »Soul Rebels«.

    Leta 1971 je Bob Marley odšel na Švedsko, kjer je sodeloval z ameriškim pevcem Johnnyem Nashom. Bob si je z njim zagotovil pogodbo pri Nashovi založbi CBS Records in v začetku leta 1972 so The Wailersi v Londonu že promovirali njihov prvi singl »Reggae on Broadway«. Ker pa založba CBS ni imela zaupanja v Marleya in The Wailerse, so v Londonu odšli vsak svojo pot. Bob je nato tvegal obisk v londonski  pisarni založbe Island Records, ki se je končal z sestankom ustanovitelja založbe Chrisom Blackwellom. Bob je iskal finance za snemanje singla, vendar mu je Blakcwell predlagal, da skupina posname album in jim dal predujem 4000 dolarjev, kar je bilo za tiste čase neverjetno, še manj pa verjetno, da bi tako vsoto dobila jamajška skupina.

    Ker je Jimmy Cliff založbo Island Records zapustil je Blackwell v Marleyju videl idealnega umetnika, ki bi zapolnil praznino in privabil poslušalce rock glasbe. Kljub temu, da so imeli Wailersi sloves »slabih fantov«, so se vrnili v Kingston in spoštovali pogodbo z Blackwellom. Album »Catch a Fire« so izdali aprila 1973 z obsežno mednarodno medijsko pokritostjo. Turneje po Angliji in Ameriki so bile hitro urejene in življenje Boba Marleya se je za vedno spremenilo. Ker je Bunny Wailer zavrnil turnejo »Catch a Fire« po Ameriki, ga je zamenjal njihov mentor Joe Higgs. 

    Po uspešni turneji »Catch a Fire« so The Wailers kmalu posneli svoj drug album za Island Records z naslovom »Burnin«, izdan oktobra 1973. Poleg nekaterih najbolj znanih uspešnicah je album »Burnin« predstavil svojo brezčasno in večno himno upora » Get Up Stand Up« in »I Shoot the Sheriff«, slednjo je Eric Clapton priredil in jo povzdignil na vrh Bilbordove lestvice vročih 100 v letu 1974. Istega leta sta skupino zapustila Peter Tosh in Bunny Wailer.

     

    BOB MARLEY & THE WAILERS

    Bob Marleyev tretji album, izdan pri založbi Island Records »Natty Dread«, oktobra 1975 je bil prvi naslovljen kot Bob Marley and The Wailers.

     

    Bob Marley in The Wailers leta 1976.  vir: http://kaba35.com

     

    Duhovno in socialno osveščena besedila so značilna za album »Natty Dread«  z pesmijo »Lively Up Yourself« je Bob odprl mnogo koncertov. Veselje ki ga je doživel s prijatelji sredi boja v Trench Townu je ganljivo izrazil v pesmi »No Woman No Cry«, medtem, ko je  naslov albuma igral pomembno vlogo pri predstavitvi rastafarijanske kulture in filozofije celemu svetu. Komercialni in tudi kritični uspeh albuma »Natty Dread« je bil doseg 44. mesta na Bilbordovi Black Album lestvici.

    V naslednjem letu je Bob imel zelo uspešno evropsko turnejo, in na enem izmed dveh koncertov v Londonskem Lyceum Theatru posnel tudi album »The Wailers Live«, na katerem izstopa otožna različica pesmi »No Woman No Cry«, ki je prišla na lestvico UK Top 40.

    Marley je z albumom »Rastaman Vibration« leta 1976  dosegel svetovno slavo in to je bil tudi njegov edini album, ki je dosegel 8. Mesto na Bilbordovih Top 200. Album predstavi jasnejšo sliko razumevanja rastafarijanskih naukov širši javnosti, ki je sedaj bolj pozorno poslušala Bobove pesmi. Na albumu najdemo pesem »War«, katere besedilo je priredba govora Etiopskega kralja Haile Selassieja I. Združenim Narodom leta 1963. Štirideset let po izidu pesmi, ta še vedno ostaja neizpodbitna himna enakosti, njen močan duh pa je sprejet s strani  ljudi po vsem svetu.

    Ko se je leto 1976 bližalo koncu, je bil Bob Marley že obravnavan kot svetovni reggae ambasador, ki je rastafarijanska prepričanja približal ostalemu svetu. Na Jamajki so vsi, ki so sprejeli Bobovo sporočilo ob tem čutili neizmeren ponos, a vendar je bil Bobov vpliv tudi sporna točka za ostale, kar se je posledično poznalo v delitvi političnih zavezništev. Da bi omilili napetost med jamajškima strankama People's National Party in Jamaica Labot Party, je Bob privolil v prošnjo jamajškega ministra za kulturo, da izpelje brezplačni koncert »Smile Jamaica« 5. Decembra 1976 v Kingstonu. Dva dni pred dogodkom, je bil izveden neuspešen atentat na Boba in Wailerse, na njegovem domu v Kingstonu. Strelec je s kroglami preluknjal hišo, vendar na veliko srečo nihče ni bil huje poškodovan.

    Atentat naj bi, ali preprečil Bobu nastop na koncertu »Smile Jamaica«, ali pa utišal njegova revolucionarna besedila in glasbo. Na koncertu je nato Bob v svojem uporniškem stilu zapel pesem »War«, vendar  se je kmalu zatem umaknil iz javnosti, in le malokdo je vedel kje se nahaja.

    Tri mesece po koncertu »Smile Jamaica« je Bob odletel v London, kjer je živel leto in pol. Tam je posnel albuma »Exodus« leta 1977 in »Kaya« leta 1978. Naslov pesmi »Exodus« je ponudil poziv za spremembo v gibanju Jah ljudi. V inovativnem mešanju glasbenih zvrsti reggae, rock in soul-funka je vključeval tudi duhovne in politične pomisleke. Drugi singl iz albuma, z naslovom »Jamming« je postal britanski hit Top 10 lestvice. Celoten album pa je na britanski lestvici ostal neverjetnih 56 zaporednih tednov, in tako Bob Marleyja in The Wailerse prvič povzpel na raven komercialnega uspeha.

    Album »Kaya« je dosegel 4. Mesto na Britanski lestvici, predvsem zaradi priljubljenih romantičnih singlov »Satisfy My Soul« in »Is this Love«. Pesmi »Running Away« in »Time Will Tell« pa sta globok odraz razmišljanja o poskusu atentata decembra 1976. Izid albuma »Kaya« je sovpadal z Marleyjevo zmagoslavno vrnitev na Jamajko in njegovim nastopom na koncertu One Love Peace Concert, ki je potekal 22. aprila 1978 na glavnem stadionu v Kingstonu. Dogodek je bil še eden izmed poskusov omilitve besnega nasilja, ki je izhajal iz političnega rivalstva med strankama People's National Party in Jamaica Labot Party. Najbolj pomemben dogodek na koncertu je bil, ko je Bob Marley na oder poklical premiera Michaela Manleya in vodjo stranke Jamaica Labor Pary Edwarda Seaga. Medtem ko so Wailersi igrali pesem »Jamming«, je Bob oba politika pozval, da si sežeta v roki, nato pa je njuni roki dvignil v zrak in vzkliknil »Jah Rastafari«. Bobov pogumni poskus združenja Jamajške politične krize, mu je prinesel Medaljo za Mir, ki mu jo je podelila organizacija Združnih Narodov v New Yorku 6. Junija 1987.

     112

    Konec leta 1978 je Bob prvič potoval v Afriko, obiskal je Kenijo in Etiopijo, slednja je bila duhovni dom rastafarijanstva. Istega leta je z Wailersi imel turnejo po Evropi in Ameriki, med katero so posneli album z naslovom »Babylon By Bus«. V naslednjem letu so nastopali tudi na Japonskem, Avstraliji in Novi Zelandiji, kjer so jih Maori pozdravili z tradicionalno slovesnostjo, običajno pripravljeno samo za dostojanstvenike.

    Bob je izdal svoj deveti album poleti leta 1979 z naslovom »Survival«. Album se začne s  pesemijo »Wake Up and Live« in konča z »Ambush In The Night«, slednja je bila njegova dokončna izjava o poskusu atentata. »Survival« je briljanten, politično progresiven album, ki se zavzema za pan-afriško solidarnost. Na albumu najdemo tudi pesmi »Africa Unite« in »Zimbabwe«. Aprila 1980 so Bob in Wailersi, na povabilo novoizvoljenega predsednika Roberta Mugabeja, nastopili na uradni slovesnosti neodvisne države Zimbabwe. Ta globoka čast je ponovno potrdila pomen Bob Marleyja in Wailersev skozi afriško diasporo in pomen reggea glasbe kot poenoteno in osvobajajočo silo.

    Zadnji izdan album v času Bobovega življenja je bil »Uprising«, ki je pomagal izpolniti še en karierni cilj. Bob je skozi celotno kariero odkrito skušal doseči afriško-ameriške poslušalce in povezati to demografsko skupino, kar mu je uspelo z pomočjo pesmi »Could You Be Loved«, ki vsebuje plesno reggae-disko mešanico. »Uprising« vsebuje tudi kontemplativne ode Bobovih rastafarijanskih prepričanj »Zion Train« in »Forever Loving Jah« da ne pozabimo omeniti tudi globoke in ganljive pesmi »Redemption Song«, surovo, akustično izjavo o brezčasnih resnicah in globokih osebnih razglabljanj. Angelique Kidjo, Clash Joe Strummer, Sinead O'Connor in Rihanna so le štiri od desetine umetnikov, ki so posneli različice pesmi »Redemption  Song«.

     

    Bob Marley in The Wailersi so spomladi leta 1980 začeli pomembno evropsko turnejo, z rekordnim obiskom koncertov v več državah. V italijanskem Milanu so se predstavili pred 100.000 glavo množico, kar je bilo največje občinstvo njihove kariere. Ameriški del turneje so začeli v Bostonu 16. septembra v JB Hynes avditoriju, sledila sta dva zaporedna koncerta v New Yorškem Madison Square Gardenu, turnejo so nato nadaljevali v Pittsburghu, kjer je 23. septembra 1980 Bob izpeljal zadnji set svoje bogate kariere.

    Koncert v Pittsburghu se je odvil le dva dni po tem, ko je Bob izvedel, da se mu je rak razširil po celem telesu. Leta 1977 je bil namreč diagnosticiran z malignim melanomom na nožnem palcu, ki je bil posledica poškodbe pri igranju nogometa. Amputacije ni želel, saj se ni hotel odreči igranju nogometa. Bob se je z boleznijo pogumno boril osem mesecev, tudi potoval v Nemčijo na zdravljenje. V začetku maja 1981 pa je Nemčijo zapustil pred koncem zdravljenja in se želel vrniti na Jamajko, vendar je raku podlegel v Miamski bolnišnici 11 .maja 1981.

    Njegova pot pa se tukaj ne konča, saj so mu leta 1981 podelili tretjo najvišjo čast na Jamajki, in sicer Order of Merit, za njegove izjemne prispevke k jamajški kulturi. Deset dni po njegovi smrti, mu je jamajška vlada priredili državen pogreb in ga naslovila kot Honorable Robert Nesta Marley O.M, prisoten je bil tako premier Edward Seaga kot tudi vodja opozicije Michael Manley. Na tisoče ljudi se je zbralo ob cestah in spremljalo procesijo avtov, ki si je utirala pot iz Kingstona do Bobovega zadnjega počivališča, mavzoleja v njegovem rojstnem kraju Nine Miles. Bob Marley in The Wailers legenda živi dalje, in tudi petintrideset let po njegovi smrti, je njegova glasba še toliko bolj pomembna in prisotna.

    Bob je bil v svojem življenju poročen samo z Rito, s katero je imel tri otroke, hčerko Cedello, sinova Davida ''Ziggyja'' in Stephena. Posvojil pa je tudi dva Ritina otroka iz prejšnjega razmerja. Poleg tega pa naj bi Bob imel vsaj še šest otrok z drugimi ženskami.

    BOB MARLEYEVA ZAPUŠČINA

    Vpliv Bob Marleyja pri različnih populacijah ostaja nespremenjen in neprimerljiv, ne glede na raso, barvo kože in veroizpoved. Njegova revolucionarna a poenotena glasba, kljubuje kolonializmu, rasizmu, boju proti tako imenovanim »ism and scism«, kot je prepeval v »One Drop«, je imela globoke posledice tudi v državah, kjer se angleščina ni uporabljala veliko. Avgusta 2008 sta dva glasbenika iz vojnih držav Srbije in Hrvaške na rock glasbenem festivalu v Srbiji, predstavila kip Bob Marleya z napisom: »Bob Marley Fighter For Freedom Armed With A Guitar« kar v prevodu pomeni: »Bob Marley borec za svobodo oborožen z kitaro«.

    V Koh Lipe na Tajskem, Bob Marleyjev rojstni dan praznujejo z tridnevnim kulturnim festivalom. Na Novi Zelandiji sta njegova glasba in življenje bistveni del »Waitangi Day«, dan ko častijo pogodbo, ki je združila evropske priseljence in njihove avtohtone prebivalce Maore. Če se spomnimo, prav Maori so leta 1979 Boba sprejeli z slovesnostjo, in po izjavi Bobovega meneđžerja Dona Taylorja, je bil Bobu to eden izmed najbolj cenjenih spomin o vplivu reggae glasbe na svetu.

    Leta 1994 je bil sprejet v Dvorano Slavnih rock'n'rolla. Dodelili so mu grammya za življenjsko delo leta 2001, nagrada podeljena tistim izvajalcem, ki v svojem življenju močno vplivajo na umetniško področje. Istega leta je Bob dobil svojo zvezdo na Hollywoodskem Walk of Fame, ki mu jo je dodelil Hollywoodski zgodovinski sklad in Hollywoodska gospodarska zbornica. V Brooklynu je od leta 2006 naprej, po njem imenovana celotna ulica: Bob Marley Boulevard. V Kanadi je 6. Februar znan kot dan Boba Marleyja.

    Bobovo celotno življenjsko zgodbo pa si lahko ogledamo tudi v dokumentarnem filmu iz leta 2012 z naslovom Marley.

    INSPIRACIJA

    Skupina političnih beguncev iz Sierre Leone, ki je živela v Gvinejskih koncentracijskih taboriščih in bila travmatizirana po letih krvave vojne v njihovi državi, je skozi glasbo Boba Marleya našla inspiracijo, da oblikujejo svojo skupino, pišejo in posnamejo svoje skladbe. The Refugee All Stars so si prislužili mednarodno priznanje leta 2006 za njihov prvenec »Living Like A Refugee« in leta 2010 za album »Rise and Shine«, vsak je predstavljal mešanico reggae glasbe, Islamske zakoreninjenje bubu glasbe iz Sierra Leone in zahodnoafriški goombay.

    Še eden izmed dokazov kako velik je vpliv Bobove glasbe smo doživeli 13. oktobra 2010, ko je Victor Zamora, eden izmed triintridesetih Čilskih rudarjev, ki so bili v San Joseju 69 dni ujeti v rudniku, takoj po izpustitvi rekel, da bi rad poslušal Bobovo pesem »Buffalo Soldier«. Pesem, ki je bila posneta leta 1980 in posthumno izšla leta 1983, govori o grozotah trgovine z sužnji. Tako kot mnoge Bobove pesmi, poudarja kako pomembno je pretekle dogodke povezovati z identitetami današnjega časa.

    Ko se je leto 2011 približevalo koncu, so se na Wall Streetu, tako kot drugod po svetu, širili protesti proti socialnim in ekonomskim neenakostim, proti korporacijskemu pohlepu in njegovem vplivu na vladno politiko. Nekompromisna čustva izražena v Bobovi pesmi »Get Up Stand Up«, so večkrat slišana na takšnih demonstracijah.

    Za konec lahko dodam le, da je Bobova glasba večna in bo nedvomno še naprej vplivala in navdihovala poslušalce po celem svetu. 

    Vse najboljše Bob!

    One love <3

     

    Erika Pavšič

    Tujina
    Zvezda neaktivnaZvezda neaktivnaZvezda neaktivnaZvezda neaktivnaZvezda neaktivna

    To poletje bo muzej v Kingstonu odprl svoja vrata v čast in spomin življenja in dela Peter Tosh-a. Enega izmed Jamaških svetovnih legend in ustanovitvenih članov reggae skupine the Wailers, aktivista za enake pravice in pravičnost, za odpravo neenakosti in legalizacijo marihuane. Muzej bo na lokaciji The Pulse Center na Trafalgar Road, preimenovan pa naj bi bil v »The Peter Tosh Square.« Projekt je sodelovanje med Peter Tosh Estate in Pulse Invesments in pride ravno na 40. obletnico izida Toshevega hita – Legalise It. 

    Ko se bo muzej Peter Tosh odprl, si bodo Jamajčanji in obiskovalci iz celega sveta lahko ogledali zanimivo zbirko Toshevih spominkov in predmetov, ki so očarali reggae ljubitelje že skozi desetletja.  Med njmi bo možno videti tudi slavno M16 kitaro in monocikel, ki je postal eno izmed njegovih najljubših prevoznih sredstev.  Nekatere dragocenosti (spominki, predmeti) bodo javnosti prikazane prvič. 

     

    Tujina
    Zvezda neaktivnaZvezda neaktivnaZvezda neaktivnaZvezda neaktivnaZvezda neaktivna

    Včeraj je praznoval 43. rojstni dan vsem znani Sean Paul. V Kingstonu rojeni glasbenik, producent, igralec s pravim imenom Sean Paul Ryan Francis Henriques. Ko je v nekem majhnem klubu sredi Kingstona nastopal na »open mic« večeru ga je zasledil manager Jeremy Harding in zvezda je bila rojena. Harding je kasneje v enem izmed intervjujev priznal, da je opazil Sean-a, ker ga je močno spominjal na dancehall zvezdo tistega časa Super Cat.

    Predno je leta 2000 izdal prvi album z naslovom »Stage One«, ste ga mogoče zasledili v filmu Belly (1998), za katerega je v sodelovanju z DMX-om in Mr. Vegasom posnel naslovno pesem filma. Po letu 2002 in izdaji svojega drugega albuma z naslovom Dutty Rock se je Sean povzdignil med največje zvezdnike, ne samo v reggae/dancehall sceni temveč na glasbeni sceni nasplošno. Hiti kot so Get Busy, Gimmie The Light so poskrbeli, da je bil album prodan v več kot šest milijonov izvodih in da so prinesli Sean-u prvega Grammya za reggae album leta. Istega leta je bila pesem Get Busy prav tako nominirana za najboljšo Rap pesem leta. Praktično v istem času je njegovo sodelovanje z Beyonce (Baby Boy) zasedalo prvo mesto na ameriških lestvicah, v evropi pa je prevladoval z Blu Cantrell in skladbo Breath. Leta 2005 je izdal nov album z naslovom The Trinity s pesmimi kot so We Be Burnin, Give It Up To Me in The Temperture. Nominacije in nagrade so kar deževale. Sean pa med tem ni počival in leta 2009 izdal nov album z naslovom Imperial Blaze. Kot vsi ostali tudi ta ni razočaral in je ponudil hite kot so Allways On My Mind, Watch Dem Roll, Hold My Hand,Push It Baby ter največji hit na albumu So Fine, kombinacije ljubezenskih ter »party« pesmi. Preden je izdal naslednji album si je vzel čas za dobrodelne namene in skupaj s Shaggy-em in ostalimi organiziral dobrodelni koncert. Leta 2011 je bil čas za nov album tokrat z naslovom Tomahawk Techniqe. Še en zelo uspešen album. Sicer ni dobil Grammy-a je pa bil nominiran za najboljši reggae album leta. Hiti kot so Got To Luv Ya in She Doesnt Mind so mu zagotovili dobre uvrstitve na svetovnih glasbenih lestvicah. Vmes je nastopil še na televizij v seriji Never Mind The Buzzcocks ter tudi v sodelovanju z skupino Simple Minds, s čimer je le še razširil svoj že tako bogat žanrski razpon. Leta 2013 je izdal že svoj šesti studijski album z naslovom Full Frequency. Pesmi kot so Entertainment, Other Side Of Love, Want Dem All, so poskrbele za še eno nominacijo na Grammyih. Istega leta je nastopil v sodelovanju z britansko skupino The Saturdays v pesmi What About Us, pesem je povzročila pravo evforijo v Britaniji, prodali so več ko 100.000 »singlov« v manj kot tednu dni.

    Sean Paul je bil vedno znan po svojih drugačnih prijemih. Nekateri mu očitajo, da je preveč komercialen, da ima preveč duetov, da je pop…Dejstvo je, da gre za enega najbolj prodajanih Jamajških izvajalcev z več 10 milijoni prodanih plošč. Prav tako je dokazal, da se malo novejši jamajški ritmi lahko uspešno prodajajo povsod po svetu. Med tem ko ga večina pozna po neštetih (»pop«) duetih, pravi fani in sledilci karibskih ritmov znajo ceniti talent, ki ga premore!

    Tujina
    Zvezda neaktivnaZvezda neaktivnaZvezda neaktivnaZvezda neaktivnaZvezda neaktivna

    Jamajški dancehall reggae pevec Adidja Azim Palmer poznan kot Vybz Kartel rojen 7.1.1976 v Kingstonu, danes praznuje 40. rojstni dan. Žal ga praznuje za rešetkami v strogo zavarovanem zaporu. 

    Vybz Kartel je znan po hitih kot so Ramping Shop, Clarks, Dancehall, Dancehall hero, Summertime, Go go wine ter mnogih drugih. 
    Kontroverzni pevec se je na sceni pojavil kot najstnik leta 1993 z umetniški imenon Adi Banton. Kasneje je bil član skupine Vybez Kartel, ki je kmalu razpadla sam pa si je nadel skoraj enako umetniško Ime Vybz Kartel. Leta 2000 je prišel pod okrilje dancehall zvezdnika Bounty Killera in se pridružil njegovi skupini oziroma gibanju Alliance. Takrat je postal tudi pisec besedil Bounty Killera, prav tako pa je tudi sam izdajal uspešne single, do leta 2005 pa je izdal tri albume. Leta 2006 so mu apetiti zrasli zato se je z Bounty Killerjem razšel in začel samostojno pot. V jamajškem mestu Portmore, kjer je odraščal je zasnoval svojo gibanje imenovano Portmore Empire, ki se je kasneje preimenovalo v gibanje Gaza. Pod svoje okrilje je vzelnekaj mladih artistov, kot so Popcaan, Black Rhyno, Jah Vinci, Tommy Lee, Shawn Storm Gaza Slim, Sheba, Lisa Hype ter drugi.

    Leta 2008 se je začel spor z do takratnim prijateljem pevcem Mavadom, s katerim sta sodelovala v skupini Alliance. Drug drugega sta zbadala v svojih pesmih, razdelila pa sta tudi Jamajčane in ostale poslušalce dancehalla po svetu. Mavado je znotraj Alliance prav tako imel svoje gibanje imenovano Gully, ki je ime dobilo po predelu geta Cassava Piece v Kingstonu. Napetost med Gazo in Gully je dosegla vrh decembra leta 2008, ko sta se Vybz Kartel in Mavado pomerila v »clashu« na znanem koncertu Sting. Zmagovalec clasha ni bil najbolj jasen zato se je dancehall javnost še bolj razdelila, kriza je postala tako globoka, da je leta 2009 posredoval takratni jamajški premier. Oba pevca sta se pobotala ter skupaj nastopila na koncertu. S tem so se ohladile tudi strasti Gaza in Gully oboževalcev.


    Vybz Kartel je do leta 2016 posnel 11 albumov, 9 EP-jev ter nekaj sto singlov, ki so jih oboževalci že nehali preštevati. Kljub temu, da je v strogo zavarovanem zaporu še vedno snema in izdaja pesmi. Po pisanju medijev lahko v letu 2016 pričakujemo mnogo novih projektov. V svoji karieri je sodeloval z zvezdniki kot so Rihanna, Busta Rhymes, Jay Z, Akon, Pharrel, Missy Eliot, Lil Wayne ter Eminem. Vybz Kartel je znan tudi po svoji kontroverznosti, javnost ga je obsojala zaradi beljenja kože, na Jamajki znane kot »skin bleaching«. Zaradi svoje popularnosti so ga mnogi posnemali, predvsem mlajša populacija. Mnogo njegovih pesmi je dobilo tudi prepoved predvajanja, ker bi naj bile premalo pozitivne oziroma, bi naj vsebovale preveč seksualne vsebine. Preizkusil se je tudi kot poslovnež. Imel je svoje podjetje za proizvodnjo kondomov, mila in belega ruma. Bil pa je tudi voditelj svojega resničnostnega šova Teacher's pet. Prelom v njegovem življenju pa se je zgodil septembra 2011, ko je bil aretiran zaradi suma umora  Clive 'Lizzard' Williams. Po treh letih preiskave ter nekaj mesečnem sojenju je bil aprila leta 2014 obsojen na 35 let zaporno kazen v strogo varovanem zaporu brez možnosti predčasne izpustitve. Kljub temu, da ima pred sabo 33 let zaporne kazni njegova baza oboževalcev ne pada ampak se je celo povečala. 

    © 2018 Reggae.si. All Rights Reserved. Designed By Marcel Šalej
    Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate.