Pripravil. Jure Miklošič

 

Uprising Festival je bila želja že leta. Ne le, da v Bratislavi oz. na Slovaškem niti še nisem bil, a slišal sem že toliko lepih stvari o festivalu, da mi moja “žurerska” žilica in radovednost nista dala miru. Ker je vsako leto večje število novonastalih festivalov in ker vseh obstoječih še nisem uspel obiskati, se je ta želja prelagala iz leta v leto. Kaj je bilo letos drugače? Družba! Nastopajoči!

 

 



Kolikokrat sem si že obljubil, da določenih glasbenikov ne bom šel nikoli poslušat v živo?! Neštetokrat! Zakaj to počnem? Ne vem! Opekel sem se že večkrat in iskreno upam, da se ne bom več! Ko sem pred časom, ko so objavili imena nastopajočih na Uprising Festivalu 2019, zagledal Lauryn Hill, sem rekel, da letos je pa čas! Ko sem še izvedel, da nastopajo Roots in Session in Mr. Tadiman in imam opcijo za prevoz, sem vedel, da letošnje edicije ne bom zamudil! Če se čudite, zakaj zaradi Lauryn, naj povem, da sem bil leta navdušen nad njeno glasbo in glasbo skupine Fugees, in ko se pojavi možnost poslušati tako priznano in uveljavljeno glasbenico, ki je bila ena vidnejših predstavnic na glasbenih lestvicah, je jaz ne zamudim. Lahko mi operirajo srce, lahko si poškodujem pol telesa, a jaz sem tam! Skoraj!

Če se vrnem še v Slovenijo, bolj natančno v Maribor, kjer smo po sili razmer spoznali prijeten par v upokojenskih letih, razložim zakaj skoraj! Petek, ceste in predvsem meje! To je bodrilo, k vsem zapletom in dolgotrajno, okoli devet ur dolgo popotovanje iz slovenske prestolnice proti slovaški. Skratka, predobra upokojenca sta nas gostila skoraj štiri ure, kajti Fu (Roots in Session sound) se je prebijal skozi neskončno kolono razbeljene pločevine iz Zagreba proti vijoličnemu mestu pod pohorskim gorovjem. Vsi nestrpni in z zavedanjem, da obstaja možnost, da bomo zamudili koncert “Lojzke”, kot je dobila ljubkovalno ime na poti, smo se prebijali po avtocesti, preko Dunaja, čez slovaško mejo. “Bi šli najprej po ključe do stanovanja”? Še to! Ko smo po vseh birokratskih zapletih, srečno pridobljenih akreditacijah (Hvala, Borjan in Rasga), smo se znašeli na glavnem odru, pred mano pa  ̶  Lojzka! Vedel sem, da se me bo koncert dotaknil, a da mi bo tako padla čeljust, si nisem mislil. Slišim prav? Ima prehlad? Je na drogah? Ne me Jeb%*. Namesto, da bi poslušal čudoviti glas pevke pesmi kot so Zion, You are too good to be true, … sem poslušal … ne vem niti s čim bi primerjal! Si drznem in primerjam glasbenico, ki je osvojila več grammyjev, pevko, ki velja za prvo hip hop glasbenico, ki je dobila Grammyja za album leta, kraljico hip hopa z Damjanom Murkom? Si! Oba živita pod vtisom, da znata peti. Z vsem spoštovanjem do osebe, ki se ji lahko marsikateri raper še danes zahvali, se ne bom spuščal v detajle, kajti videl in slišal sem toliko nadarjenih glasbenikov ta vikend, da lahko z njo zaključim s tem, da so bile tiste tri pesmi, ki sem jih slišal, vrh glave in na robu glavobola! Še k sreči, da sta nas čakali dve celi noči dobre glasbe, plesa (no nekatere, mene zaradi zdravja samo postopanje) in predvsem dobrih vibracij! Ali pač?

 

 

V sicer samo dveh dneh se je zvrstilo čez 50 nastopajočih, med katerimi so na prvi pogled izstopali, poleg že prej omenjene Ms. Hill, Eek a Mouse, Dub Inc, Horace Andy, Nneka, Elephant Man, Parly B … tudi Slovenci smo imeli svoje predstavnike, in sicer so našo trobojnico zastopali prej omenjeni Tadiman in Roots in Session Sound. Med nastopi, ki sem jih uspel ujeti, je nedvomno iztopal Horace Andy, ki je dokazal, da kljub letom še vedno obvlada, velja pa pohvaliti tudi njegovo skupino, ki ga spremlja. Nazadnje, ko sem ga slišal v živo, ni bil na primerljivem nivoju, kot ta večer in si je zares zaslužil bučni aplavz, ki ga je dobil. K sreči sta glavni oder po Lauryn prevzela Chase & Status (prišel je samo eden) in MC Rage in popravila slab okus z brutalno jungle selekcijo, ki je le nakazovala, kaj nas čaka ta vikend – divje zabave! Z MC Rageom sva skupaj s Pierom tudi spregovorila par besed, kajti tisti malo starejši se ga morda še spomnite, ko je pred dvema desetletjema gostoval v Ljubljani. Sledil je hiter skok na Dub Areno, kjer je Alpha Steppa razvajal ljubitelje nizkih basov, preden smo se prepustili selekciji kolektiva Sound Quake, katerega del je prav tako stari znanec slovenskih odrov in prijatelj Exile Di Brave. Zabava, kjer so prevladovali dancehall ritmi, kjer ni manjkalo prelepih deklet, ki so se zvijala ob divjih ritmih, je bila ena izmed tistih, ki bodo ostale v spominu še lep čas. Ko je nastopil trenutek za spanje, se je zunaj že danilo z njim pa tudi zavedanje po tem, da bo dan 2 naporen, da me čaka še veliko glasbenikov in nove zabave, zato sem se premaknil v svojo posteljo in … vstal čez dve uri, saj je škoda čas zapravljati s spancem, raje si ogledam Bratislavo, poklepetam z domačimi brezdomci in se mentalno pripravim na zabavo do jutra, ki pa to ni bila! Osebno sem si to lahko privoščil, ker nisem imel obveznosti, kar pa ni držalo za mojo družbo, kajti Tadiman in Roots in Session so imeli pozno popoldan nastop, kjer so po domače: “razturali”. Imeli so malo smole s terminom, kajti prekrivali so se z Eek a Mouseom ter na ta račun na žalost nastopili pred ne ravno polnim plesiščem, česar pa fantje niso izkoristili za izgovor in nam vseeno pripravili energičen nastop, kjer je Tadi poskakoval in plesal po odru in pustil tam vso svojo energijo. Pri tem se mu je pridružila tudi Sunraa za pesem, ki jo je Tadiman pripravil tik pred festivalom. Roots in Session sta po nastopu Tadimana “zaružila” v poskončne ritme, ki so bili zelo lepo sprejeti. Vmes v tem trenutku na glavnem odru doni “Bong Gong Gidi Bong Gong Gidi mem dem dem dem” … “Tallest mouse inna di house” (Največja miš v hiši) je na odru!. Legendarni glasbenik, katerega nastopa sem se bal, kajti slišal sem slabe reči o zadnjih nastopih, ki pa mi jih je demantiral s svojim tokratnim. Prijeten, pozitivno naravnan nastop, ki je kar klical po manjšem vdihu energije v obliki poležavanja na travi in poslušanja “Bena Bena mohoi bena mendem gena iohoi”. Omembo si zasluži tudi Parly B, ki smo vam na naših straneh že predstavljali. Tokrat sem ga imel priložnost prvič slišati v živo in moram reči, da komaj čakam, da slišim, kaj bo sledilo debitantskemu albumu “Lyrical Spree”, ki ga je izdal letos. Če ravno sem ga komaj spoznal, imam občutek, kot da se poznava dlje, zaradi vse komunikacije preko interneta. Paul, kot mu je ime, se je kasneje pridružil v dancehall areni tudi pri nastopu 420 Sounda in tudi tam pokazal svoj razkošni talent.

 

 

 V tem trenutku smo že vsi pogledovali v nebo, kajti vreme se je spremenilo in ujele so nas nevihte, ki so že pred tem botrovale, k prekinitvi festivala. Zaradi obilice dežja so pokrili opremo na glavnem odru in v upanju, da bo “Energy God” nastopil v veliko manjši, a pokriti dancehall areni, smo se v tistem trenutku nagnetli v redkem suhem prostoru, ko je Jugglerzov MC vprašal, če smo pripravljeni na koncert Elephant Mana. S tem je prižgal plamen upanja, da morda pa bomo le slišali težko pričakovani koncert! Pri tem pa je tudi ostalo, kajti na oder je nato prišel organizator in razložil, da je festivala konec zaradi varnostnih razlogov. Jezna množica ni skrivala svojega negodovanja, proti organizatorju je poletela tudi pijača, a je vseeno obstalo pri zaprtju. Razočaranju navkljub, se moram strinjati z drzno, a pravilno odločitivjo organizatorja in samo upam lahko, da nikoli ne bi bil v podobni koži in bil prisiljen sprejeti tako odločitev!

Če strnem vtise festivala, kjer pivo stane 1,60€, ki se ga udeleži toliko lepih deklet, da se je težko odločiti katero ogovoriti, kjer je ponudba hrane res pestra, spominkov za kupiti mnogo in kjer je energija res fantastična, lahko rečem le, se vidimo naslednje leto, če tam ne bo Lojzke! Še dobro za sladoledne waffelje, ki so popravili okus, ki nam ga je pustila prvo noč. Bratislava, Slovaška, Borjan, Rasga, Roots in Session, Tadiman ... Hvala, bilo je doživetje.

 

Na kateri festival gremo pa ta vikend?