Morda malo čuden naslov, a naj opozorim, da taka bo tudi recenzija. Najprej naj se opravičim vsem »svojim« reggae prijateljem, kajti pred tem še nisem napisal nobene recenzije kateregakoli albuma, kar je glede na to, da že par let urednikujem portalu kar malo... čudno. Zakaj torej Nesesari Kakalulu? Ker imam rad izzive in se mi je zdelo neskončno zanimivo napisati nekaj o skupini za katero še pol leta nazaj nisem slišal, a ko sem, sem se zaljubil na prvo noto. Zdelo se mi je nemogoče pisati o zvrsti glasbe, ki je nisem nikoli pretirano sledil, niti se zavedal kako pestra je le-ta. No ... in ker sem neučakan in je bil to edini način, da dobim v roke album, kakšen mesec pred uradno izdajo. :D Sem že omenil, da sem se zaljubil na prvo noto?

Lahko bi vam pisal o ravnotežju sinkopiranih kitarskih ritmih, fuziji funka, afrobeata, sambe, džeza, ... lahko celo o tem kateri inštrument je prepojen s sambo, kateri je džezovsko nastrojen ... Lahko bi! A ne bom! Nisem glasbenik in takim detajlom ne posvečam preveč pozornosti. Če povem po resnici, sem sicer po duši in srcu glasbeni fanatik, a daleč od šolanega glasbenika, ki bi znal uporabiti vse termine ne da bi se pri tem osmešil. Bom pa vam povedal kaj lahko pričakujete od najnovejšega albuma, ki nosi enostaven naslov Nesesari Kakalulu. A ne še takoj, do tja še pridemo.

 

(Vir: Facebook skupine)



Prvič sem se srečal s skupino na finalu »nekega« maratona, ki ga organizira »neki« radio na »neki« zelo znani ljubljanski žurerski lokaciji v neposredni bližini bolnišnice na ulici, ki nosi ime po nekem Metelku. Tam sem se znašel na povabilo prijateljice, ki mi je vneto razlagala in mi polnila glavo (hvala za to) z »nekimi« »pokakanimi polulanci«. Ker nisem imun, ko vidim tako strast in zavzetost pri razlaganju, sem z zanimanjem odšel na koncert. V tistem prepolnem prostoru »nekega« kluba sem z začudenjem opazoval in poslušal, zame takrat še »neko« skupino. Pred menoj je na odru je stalo 9 neznanih mladeničev, in vsak je zavzeto »mučil« glasbilo. In to kako mučil! Kot da bi gledal otroke v glasbeni šoli, s to razliko, da so dejansko, kot celota slišati naravnost presenetljivo! Vseeno mi je bilo za »neke« sosede poleg mene in njihove grde poglede, noge so ujele ritem, glava že davno ni zdržala pri miru, ker nisem imel prostora za roke pa sem poplesaval kar s prsti. Sem rekel poplesaval? Pa saj jaz ne plešem!? Tokrat sem!

Naj še izpolnim obljubo in povem, kaj lahko pričakujete od izdelka, ki so ga poimenovali, kar po sebi. Ne nazadnje naj bi bila to »neka« recenzije le tega. Pričakujete lahko veliko! Kar devet instrumentov (plus dva gosta), ki skrbijo za prepletajoče se ritme, podprte z osmimi vokali, ki resnično dodajo globino, četudi po vsej verjetnosti niti ne boste razumeli, kaj pojejo. Če si boste upali prepustiti glasbi, se ne upirali, (bognedaj) odmaknili svoje oči od neštetih ekranov v okolici in si vzeli čas boste morda celo dobili  za odtenek drugačen pogled na glasbo. Malo bolj igriv. Jaz sem ga! Morda boste opazili kakšen "kiks", kakšno napakico, a vam bo vseeno. Nekako da značaj glasbi in sovpada z žanrom. Če niste neki glasbeni zategnjenec, da ne uporabim kakšne hujše besede in vidite čez mejo enega žanra potem vam resnično ne bo žal drobiža, za sicer samo 6 (dolgih) pesmi, ki pa bodo na »repeat«, kar dolgo časa. Poslušali boste tolikokrat, da vam žilica ne bo dala miru in se ne boste mogli upreti koncertu, kajti ne bo vam šlo v glavo, kako lahko 17 ljudi tako lahkotno preigrava »neko« tako kompleksno glasbo. Vse dokler jih ne boste videli v živo! Šele takrat boste dojeli, da je vse kot prej omenjena otroška igra. Nedolžna, a obenem nabita s čustvi in razigranostjo.



Jst


https://nesesarikakalulu.bandcamp.com/album/nesesari-kakalulu