The Indicals v Prulček Baru? Obvezna stvar. A vendar začnimo zgodbo nekaj let prej.

(FOTO: SUNČAN STONE)

 

Moje prvo srečanje s to skupino se je zgodilo na Spomladastafari dogodku v MKD ARTerija, v Borovnici, če me spomin ne vara, na prvi spomladanski dan (21.3.) leta 2014. Takrat še meni popolnoma neznana skupina, ki je celo (spet, če me spomin ne vara) prvič nastopila izven rodne okolice. Nikoli ne bom pozabil reakcije tiste noči na obrazih od fantov pri TminTafari Sound. Vsi smo se začudeno gledali in si prikimavali, da smo priča nekemu začetku lepe zgodbe. Nastop, ki so ga nam takrat pripravili mladci iz primorske je bil naravnost navdušujoč, navkljub dejstvu, da so bili kar »pod gasom« ter smo se nekajkrat ustrašili ob situacijah, ko je bil pevec zelo blizu, da ob vsem poskakovanju pade iz odra. Še danes se v živo spomnim koncerta, ki me je resnično navdušil do te mere, da sem bežno sledil, kaj počne skupina vse do dan današnjih dni. Imel sem to smolo, da jih zaradi spleta raznih okoliščin dejansko nisem uspel ponovno slišati v živo, vse do večera, o katerem pišem. Če ste bili na Overjam Festivalu, ste jih imeli priložnost med drugim slišati lansko leto tudi na festivalu. Meni žal zaradi obveznosti na festivalu tudi to ni uspelo. In potem zasledim, da pridejo v Ljubljano, v legendarni Prulček Bar. Moja glasbena žilica (recimo temu kar »orng« žila) me ni pustila pri miru in seveda sem šel pogledat, kaj se je spremenilo v teh letih.

 

 

In spremenilo se je VELIKO!

Pustimo dejstvo, da so The Indicals vmes izdali album (Nima kej Bet), izpopolnili svoj repertoar avtorskih pesmi,…. Skupina in njen »performance« se je razvil na raven skupin, ki se s tem ukvarjajo poklicno. Dejstvo, za katerim si upam stati!

No, pa pojdimo na koncert, ki sem ga že omenil, Prulček Bar. Ko sem z družbo prišel tja ob 20.30, kot je bil napovedan uraden začetek dogodka, je bil lokal, kar malo presenetljivo prazen. A dokaj kmalu so se razblinili moji strahovi in prostor, se je (pre) napolnil. Še ena stvar, ki nakazuje na spremembo v tem času, postali so prepoznavni. Ko so s klasično zamudo zavzeli oder ter svoje instrumente/mikrofone, je bilo vse tako kot se spodobi. No, ne čisto. Manjkal je bobnar. Skupina ga je pomočjo občinstva le priklicala in koncert se je lahko pričel. Morda dokaj sramežljiv začetek se je hitro sprevrgel v pravo »fešto«. Ko sta simpatični pevki povabili ljudi, naj stopijo malo bližje odra, ni bilo čutiti nekega upora. Ljudje so plesali na vse mogoče ritme, ki so prihajali iz bobnov, tolkal, pozavne, kitare … pisani druščini ljudi, kateri se je videlo, da prihaja iz različnih glasbenih kultur je bila skupna ena stvar, vsi smo plesali. Pa naj je bil Ska, R'n'R, Reggae, Rock … vseeno nam je bilo. Prvi del samega koncerta so celo zaključili s Hiphop vložkom, saj se jim je na odru pridružil novogoriški raper Meteorit. Kar lepa popestritev, sploh prva pesem, posvečena konoplji. Sledil je kratek (več kot potreben) premor, malo ohladitve na polarni večer ter priložnost za kakšen dimček ;D 

 

 

(FOTO: SUNČAN STONE)

 

Naj kar takoj na začetku uvoda v drugi del koncerta povem, da je bil BOMBASTIČEN! Kot, da devet glasbenikov v majhnem Prulčku ni bilo dovolj, so imeli za nas še eno presenečenje. Na oder so povabili še saksofonista ter trobentača in »fešta« se je naravnost vnela. Na tem mestu si ne morem pomagati, da ne bi poslal enega pozdrava Pepiju. Njegova primarna naloga v skupini je pozavna, ki pa ni edina stvar, ki jo Pepi obvlada. Pokazal je svoje pevske sposobnosti, ter pa energija in zabavljaštvo, ki ga fant primore je navdušujoča in občinstvo tega ni spregledala ter mu namenila glasno vzklikanje Pepi, Pepi ... resnično prijetno vzdušje, ki pa še kar ni doseglo vrhunca. Po mojem osebnem, skromnem mnenju se je ta trenutek zgodil, ko se je iz instrumentov ter zvočnikov zaslišal legendarni napev no no no ... govorim o pesmi You don't love me (No No No) jamajške pevke Down Penn (v originalu Willie Cobbs). V tem trenutku je občinstvo pozabilo na sram ter z glasnim petjem podprla nastopajoče. Trenutek, ko se dvignejo dlake po celem telesu in si človek ne more pomagati, ampak pozabi na vse in iz srca zapoje. Navdušujoče!

 

 

Prav prijeten petek se mi je zgodil v Prulčku prežet z dobro glasbo ter plesom. Koncert je bil še en v seriji dogodkov, ki ti dajo energijo in ti je ne vzamejo. Naslednji dan v soboto sem kljub pomanjkanju spanja (zgodaj) zjutraj v službi poplesaval ter si brundal napeve prejšnje noči, kar je najboljši dokaz, kako dober koncert je bil za mano.

Mogoče se vam je porajalo vprašanje zakaj, tako navdušenje nad The Indicals skupino?

Ko vidim toliko mladih glasbenikov na kupu z eno skupno mislijo, t.j. zabava, težko ostanem ravnodušen. V Sloveniji nam manjka zabav, kjer se lahko srečamo ljubitelji različnih žanrov in enakovredno uživamo. Preveč je samo reggae zabav, Hiphop dogodkov, ska koncertov … premalo je glasbe, ki bi nas povezala. In ravno to so The Indicals. Njihova glasba podira meje žanrov. Ali če uporabim kar njihov zapis s Facebookove strani: »THE INDICALS smo skupina, ki je meje pri sebi podrla in se zato ne omejujemo z zvrstmi in merili. Skušamo biti živi in pristni in to poslanstvo z našo glasbo tudi izpolnjevati« in prav imajo!

 

Jure Miklošič

Uradni FACEBOOK profil skupine The Indicals

Foto: Sunčan Stone